Rada te imam

Za ljudmi so zgodbe. Zgodbe življenja, ki jih piše roka Nevidnega, pa naj si to ljudje priznamo, ali pa ne. In se vedno vprašam, ko koga srečam, znanca ali neznanca, zakaj je vesel. Ali žalosten. Le kaj se ti je danes zgodilo?! Zakaj si tako zamišljen?
Ali pa, ko hodim po mestu, opazujem obraze - nekateri mrko gledajo v daljavo, zamišljeno hodijo naprej, so nasmejani, razmišljajo o tem in onem. Zadnjič enkrat sem se peljala s trolo in na eni postaji sta prišla na avtobus gospa srednjih let in - predvidevam in sklepam iz konteksta - njen oče, starejši gospod. In ta gospa, zelo urejena, napudrana, našminkana, "zafejkana", če uporabim moderni izraz. Sedla sta na sedeža za menoj in na dolgo in široko razpravljala o ljudeh, ki jih poznata, o tem in onem človeku, koga sta nazadnje videla, koga že res dolgo ni bilo slišati... Ta gospa je naredila name vtis s svojim tonom in jakostjo glasu, ki mi je na nek način sporočal, da v tistem dnevu ni zares srečna. Pa čeprav je bil njen make-up popoln. Kmalu sta izstopila in pospremila sem ju z željo, da bi jima končno posijalo sonce. Vsaj njej, saj gospodu morda ni nič hudega in se ima čisto dobro.
Saj vem, ljudi tarejo mnoge skrbi, dogajajo se mnoge stvari, ampak, vedno znova se vprašam, če ljudje iz vsakega trenutka, ki se zgodi povzamejo bistvo?!

...

No, kakorkoli. Za menoj je dolg pogovor, po katerem sem spet povsem iskreno zmogla reči: Rada te imam. In to je za današnji dan popolnoma dovolj, več kot dovolj. Ker se v sebi čutim srečno in jutri zagotovo ne bom šla po cesti z mrkim obrazom. In morda si kdo, ki me bo srečal, ne bo mislil: "Le kaj je šlo narobe, da tako grdo gleda?"