Velika sreča je v majhnih radostih.

Nek večer sem v zavetju tople želimeljske sobice jedla jogurtovo smetano, ki je bila za večerjo. In čisto po nesreči sem pogledala (v bistvu je pravi razlog ženski firbec ;)), kako se od znotraj vidi, kaj piše na ovitku jogurta. Izgledalo je takole:

:)

Po navadi si konec leta vzamem čas, da preletim svoje dnevniške zapise za celo leto nazaj, toda letos nekako ni pravega navdušenja nad tem, zato sem to dejanje prestavila na kakšen teden kasneje. Ali pa mesec. Morda celo dva. Ali več.

Pomembna ugotovitev pa je vsekakor ta, da velika sreča prav zares ne obstaja. Tale jogurt mi je samo potrdil in me opomnil na to, kar sem preko določenih ljudi in stvari, ki so se mi letos zgodile, spoznala. Da moraš uživati v drobnih trenutkih sreče, saj tako veliki sreči omogočiš, da se tiho priplazi k tebi. Pa te sreče ni. Vendar: če znaš uživati v drobnih malenkostih, se te med seboj povezujejo in nastanejo kot velika celota. Ampak samo takrat, ko se zares zavedaš majhnih stvari, ki tvoj vsakdan delajo lep(ši). :)

Pa se vseeno ne morem upreti zapisu tega, da leto počasi zaključujem drugače in drugačna kot sem lanskega. Veliko novih ljudi sem spoznala, ki so vsak po svoje zaznamovali - nekateri minuto, ki sem jim jo namenila, drugi so mi segli do srca in zaznamovali mene samo. Z mnogimi prijatelji smo naša prijateljstva spletali še tesneje in globlje. Kdaj sem bila jezna, včasih žalostna. Večinoma pa nasmejana in polna energije. Prav zaradi vseh ljudi, ki so nekje, daleč ali blizu, vendar so. Ker vem, da lahko kadarkoli pokličem na nekaj številk, za katere vem, da se bo nekdo na drugi strani oglasil in poslušal. Se z mano smejal ali jokal.

Ker vem, da lahko povabim na čaj ali kavo in odziv bo pozitiven. Ker vem, da lahko v SMS zapišem le ":)" in s tem nekomu polepšam dan.

Ker vem, da so ljudje dobri. Če v njih vidim dobro!

DOKLER SE SRCE NE USTAVI, DO TAKRAT BOM PEL!

Letošnja sezona Mladinskega pevskega zbora sv. Nikolaja Logatec, ki ga vodi Estera Stojko in ki deluje pod okriljem KUD Adoramus, je res pestra in upamo, da se bo tako tudi nadaljevala. :) Saj je do junija, ko se bomo podali na počitnice še kar nekaj časa... :)

Včeraj smo na tradicionalnem božičnem koncertu zapeli pesem Angeli živijo, ki je navdušila publiko, ki je bila zbrana v nabito polni farni cerkvi.

In takrat, ko s pesmijo polepšaš dan nekomu, je izpolnjen tisti pravi namen petja! Vsaj zame! :)

 foto: marija :)

In jutri, v sredo, 28. decembra 2011, vam lahko polepšamo večer, če nas pridete poslušat, ko bomo zapeli še z dvema mladinskima zboroma. Ob 18. uri v Klubu Grajski park v Gornjem Logatcu! Vabilo :)

Moja stena je lepša!

No, ko sem konec septembra prišla iz potovanja po Španiji, sem Živi na dolgo in široko prehvalila flamenco, ki me je zares zelo navdušil.

Še danes se z mislimi rada vračam v takoimenovano Špansko vas, kjer smo si ogledali predstavo flamenca in (takrat še ilegalno ;)) poskusili sangrio. Flamenco me je veliko bolj navdušil, kot sangria, zares.

moja zelo amaterska slika..zgolj za spomin. :)

poslušaj :)

No, niti v sanjah si nisem mislila, da me Živa tako resno jemlje, da mi je stvar prav zares zelo všeč.

In teden dni pred mojim rojstnim dnem mi je v petek zvečer ob najinem skoraj rutinskem čaju rekla, da ima jutri "ful biznisa", mora cel dan slikat. Malce mi je namignila, da bom končno dobila tisto sliko, ki mi jo slika že od prvega letnika... :)

In prejšnji teden se je oglasila. Z rdeče-črnim platnom in vrtnico. Uau! Res nisem pričakovala česa takega!

Morala sem premisliti, kje bi bila najbolj opazna in bi hkrati najbolje zapolnila prostor. In po dveh probah in nekolikšnem premikanju gobelina, je dobila svoje mesto na steni nad mojim klavirjem.

Da jo vidim vedno, ko stopim v sobo, da me napolni s svojo rdeče-črno energijo, da vidim skrivnostnost ženske na njej in da se spomnim na Živo... :)

My heart smiled when you kissed my lips.

What a sweet surprise. 

~anon

Naj ne bo ti škoda časa!

...za prijatelje in ples!

TOP občutek! Ko veš, da bi se moral učiti filozofijo, ki jo jutri pišeš, pa te nekdo povpraša, kako si. In odgovoriš, ter z zanimanjem vprašaš nazaj. In začutiš, da bi bilo zelo dobro, če bi prijateljici namenil nekaj minut svojega časa (ja, čeprav bi se moral učiti.). In preprosto - povabiš na čaj. Pa kaj, če je ura že pol desetih!

Povem vzgojiteljici kam odhajam in dodam, da bom takoj nazaj.

foto: atijev arhiv :)

Potem pa prideš v svojo vzgojno nekaj minut prepozno in te vzgojiteljica opomni, da drugič le poglej na uro in pridi pravočasno nazaj. "Ja, Anita, bom, obljubim," skesano rečem, ji zaželim lep vikend in odhitim v sobo.

Pokličem prijateljico, s katero "govoriva 10 min", ki se pomnožijo s tri. :) Poveva si kar nekaj pametnih ugotovitev, opogumiva druga drugo in si obljubiva, da se bova kmalu spet slišali. :)

Sedem k mizi, zvlečem na plano (prefotokopirane ;)) zapiske za filozofijo, odtrgam še nekaj listkov iz kocke, hitro načečkam Talesa in še dva njegova kompanjona, si zapomnim zrak, vodo in ogenj, pogledam na uro, ki je pozna in si rečem, da bo treba spat.

Pogledam še na telefon, če se je na zaslonu znašlo kakšno obvestilce o sporočilu ali zgrešenem klicu. Kljub pozni uri.

In res. Pričaka me prijetno sporočilce.
Ta nekdo, ki je z menoj pil čaj, je bil tako zelo pozoren in mi za lahko noč napisal še SMS in mi rekel, da bo dovolj filozofije, da bo treba spat. :)

V mislih se zavrti še refren Pučnikove pesmi:

Naj ne bo ti škoda časa za prijatelje in ples!

Naj življenje razigrano pot ustvarja do nebes!

Ne z bogastvom, ne z močjo,

ne s prevaro, ne z lažjo...

Naj srce preprosto bo!

Z velikim veseljem odpišem, zaželim mirno noč in se počasi spravim v posteljo. Se Nevidnemu zahvalim za prijeten dan in vse ljudi, ki sem jih srečala, govorila z njimi ter počasi zaspim, z mislijo na to, kako je življenje lepo.
Ja, res je! Samo videti moramo takšnega!

Pa noče iz glave!

...ta pesem namreč.

Že ceeeel teden se mi vrti po mislih, poje, in še vse možno, pa nimam pojma, zakaj.(No, saj se je prej tudi, ampak ne tako vztrajno in res ves čas.) Zjutraj (itak) prespim budnico in ko Eva zakliče proti moji postelji, da bo treba vstat, se tale pesmica že potika po glavi. Še preden pomislim, če sem slučajno kaj sanjala in to, kaj me čaka v šoli. Pa zvečer, ko pišem nalogo za angleščino in sredi dneva, ko gledam v steno, sem sama v sobi in se mi nič ne da. Ma, res stalno!

Petek drugače

Zazvoni telefon. Pa ja, sploh ne razmišljam, kdo bi to bil, ker že vnaprej vem, da me kliče prijateljica, ki bo s svojimi idejami, forami, besedami popestrila večer in dnevu naredila piko na i. Kot (skoraj) vsak dan. :)

Danes sva ugotovili, da si je potrebno vzeti čas zase. Res. In ne imeti slabe vesti zaradi tega. Ona pred TVjem, jaz pa med papirčki, papirji in lepilom, brez misli na šolo, maturo (ki se - kakor profesorji pravijo - vztrajno bliža) ali kaj podobnega. Petek, čas za odklop.

Stečem samo še v kuhinjo, v pingvinu zavrem vodo, si pripravim dober jabolčni turški čaj, stečem še v dnevno sobo po giljotino za papir in kaj spackam... Za to, da bom imela občutek, da sem vseeno nekaj naredila! :)

Pa lep vikend! :)

Komentar...

Včeraj sem objavila na svojem blogu to objavo in zavedala sem se, da zna sprožiti kakšno majceno polemiko, nikakor pa nisem pričakovala takšnega odziva.

Najprej sem bila presenečena nad številom obiska (glede na statistiko po ogledih na dan - včeraj najvišji, skoraj vrtoglavo visok obisk v kratki zgodovini bloga) in skoraj sem prepričana, da zgolj zaradi naslova, ki ga objava nosi.

Drugo presenečenje se je zgodilo, ko sem prebrala prva dva komentarja. Najprej nad tem, da si ljudje upajo soditi drugemu in kar določiti, "kam se bo vrgel" in nato dajati nekakšne prijateljske nasvete. Morda je bil dobronameren, a ob branju nisem dobila takšnega občutka. Prvič.
Drugič: kako si ljudje upajo reči, da RKC plačuje svojim "pripadnikom", da reklamirajo svojo vero, za katero sami nikoli ne rečejo, da je globoka, saj - po večini - o tem sami ne upamo soditi.
Tretjič: vsi so glasni, ko se govori o Bogu, popljuvajo vse mogoče, da bi se podpisal - za to pa nima poguma. Domnevno je človek, ki ga poznam, nemara kakšen (dober) prijatelj in si mi v glavo ne upa povedati, kaj si o meni misli. Zelo modro dejanje, skrivanje pred svetom, samozavest pa taka! Zakaj ne znaš biti to, kar si, in stati za svojim prepričanjem, stališčem? Te je strah, kako te bodo ljudje obravnavali, da si boš uničil "ugled", te je strah, da boš napaden?!
Četrtič: provociranje nekoga, ker drugače misli, kot ti. Ponovno zelo modro dejanje, ki je na področju človeške strpnosti zelo zgovorno.
Petič: fanatičnost pri mojih letih. Mlada sem še, ja, se strinjam, ampak v svojem življenju sem morala že čez marsikaj težkega, da sem prišla na nivo, na katerem stojim. Po kakšnem ključu si ljudje drznejo soditi o moji "fanatičnosti" in veri ki jo imam?!
Šestič: nekateri mislijo, da se vsako stvar, vsak pojav da dokazati. A žal (ali pa na srečo?!) temu ni tako. Prav tu se pokaže, koliko in v kaj verjameš, veruješ. Jezus je namreč živel pred dva tisoč leti in fizično poleg nekoga danes prav gotovo ne more stati - razen če, kot sem že zapisala, gre za čudež. Vendar je ob srečanju s svojimi apostoli rekel: "In glejte, jaz sem z vami do konca sveta!" - Mt 28, 20.
Sedmič: Preprečila sem možnost komentiranja, ker se mi je vse prej navedeno zdelo preveč.
Osmič: Tudi na tej objavi komentarjev ne bom dovolila. Če mi kdo (še) kaj želi povedati, naj piše na FBju, na mail, ali pa me celo kje ustavi. Lahko me povabi na kavo ali pa čaj - ne bom odklonila.
Devetič: Pričujem za Jezusa! Kajti: "Vsakega, ki bo mene priznal pred ljudmi, bom tudi jaz priznal pred svojim Očetom, ki je v nebesih. Kdor bo mene zatajil pred ljudmi, ga bom tudi jaz zatajil pred svojim Očetom, ki je v nebesih." - Mt 10, 32-33
Desetič: "Bog nam ni dal duha boječnosti, temveč duha moči, ljubezni in preudarnosti. Nikar se torej ne sramuj pričevati za našega Gospoda!" - 2Tim 1, 7-8

God bless!+

Sing with me how great is our God!

Ta pesem se me vedno dotakne, mnogokrat pa kar sama od sebe pride in se poraja v glavi. In potem se mi poje cel dan, pa še naslednje jutro.

Včeraj zvečer sem se skupaj še z nekaj Logatčani udeležila Deka Verusa (=dekanijskega verouka za mlade), ki je tokrat gostil dve izjemni ženski: go. Nado Žgur in go. Nežo Drobnič, z njima pa je bila tudi ga. Ana Gorenc.
Ga. Nada in Neža sta z nami delili svojo pot spreobrnenja, njuno srečanje z Gospodom, ki je vir vsega dobrega. Presunila me je njuna globoka vera in predanost Božji volji. Navdušili sta me s svojim pripovedovanjem in odprtostjo in zahvaljevanjem Gospodu za vse, kar sta, kar imata in delata.
Glasbenici sta, Bog jima je dal ta talent in več kot očitno je, da ga zelo dobro uporabljata. Pianino v Cukaletovi dvorani včeraj ni obstal sam, k njemu je sedla ga. Nada, Neža in Ana pa sta z njo zapeli. Pridružili smo se še vsi zbrani in skupaj zapeli nekaj pesmi.
Začeli in zaključili smo z molitvijo. Toda pred zaključkom smo poklepetali z gostjami, ki so me še enkrat presenetile s svojo preprostostjo, nasmejanostjo in dobro voljo. Sproščen pogovor, mnogi iskreni nasmehi, besede podpore, pa tudi kakšna stroga beseda - vse to je naredilo večer popoln. Zaključili smo v krogu in zapeli "Angelčka" in zrli v križ, ki so ga osvetljevale svečke.

Domov sem odšla vesela in polnejša. Napolnjena s toplino teh žensk, ki so mi segle do srca, vsaka po svoje. In toplino Njegovega objema, ki se me je zopet dotaknil preko njih.
Čeprav je bila ura že pozna, mi nekaj ni dalo spati. Spet sem se zavedla, kako pomembno je, da se Gospodu zahvaljujemo za vse, kar nam daje. Za vse preizkušnje in vse lepo, kar nam pokloni v svoji brezmejni Ljubezni. Ni potrebno veliko časa, le nekaj kratkih sekund nekajkrat na dan, da mu rečeš: "Jezus, pojdi z mano!" in zvečer kakšen daljši trenutek, da se pogovoriš z Njim. Odpreš Sveto pismo in prebereš, kaj ti On sporoča, kaj ti želi povedati. Da Ga slaviš in mu nakloniš vso svojo pozornost, ki si jo gotovo zasluži.

Zato: 

Sing with me how great is our God and all will see how great is our God!

v molu

...

Vse drugo že zdavnaj je pesem,

ki v molu najlepše zveni,

v spominu zamrznjene slike

in želja, ki več ne boli.

Feri Lainšček: V molu

foto: eva levstek

Lainščka imam rada. Njegova poezija mi je zelo blizu, pa še sama ne vem, zakaj. Morda zato, ker se v skoraj vsaki pesmi vsaj malo najdem, morda zaradi direktnosti in mnogih poosebitev, ki jih uporabi. Kakorkoli, danes mi je ta pesem pisana na kožo!

Coffee break :)

Actually, this seems to be the basic need of the human heart in nearly every great crisis - 

a good hot cup of coffee. 

Alexander King

...pa tudi v ne-krizi paše skodelica močne črne kave! Včasih ti skuhajo "švoh" kavo, pa nič zato, če je družba prava, je vse dobro. :)

Prvi november

foto: teja jereb

Postojim ob tvojem grobu.

Prižgem svečo.

Ustavi se misel.

Sklenem roke.

In obudim spomin na tiste dni, ko si še bila med nami

in z nami delila svoj nasmeh,

srečo v očeh.

Ko smo na tvojem obrazu videli gube,

ki so jih pustile skrbi.

Ko smo na tvojih rokah opazili gube,

ki so nastale zaradi trdega dela.

Kljub trdemu delu pa so tvoje dlani ostale mehke

in so nas vedno znova pogladile po laseh.

In tvoje ustnice so nam pripovedovale o vsem lepem, 

ki prevlada slabo.

Prababi, ki o svoji pokončnosti in trdnosti ni govorila,

a ju je kazala z gestami.
Spomin pa je živ, kot da bi odšla včeraj...

OIV Veržej 2011

The day before: NEDELJA, 23. oktober 2011

18.45

Čeprav bi morala sedaj že metati stvari na kup in kasneje v kovček, jaz raje razmišljam o tem, kam se jutri pravzaprav odpravljam. In s kom.

Maturanti generacije '12 se jutri odpravljamo na tako imenovan teden komunikacije na Pohorju, ops, v Veržeju. Odhajamo vsi trije oddelki hkrati, za cel teden. Ogledati si pokrajino, značilne obrti, pogledati kakšno cerkvico... Se še bolj povezati in utrditi prijateljstva, ki smo jih spletali vsa tri leta do sedaj. In da še nekoliko bolj temeljito razmislimo, kam nas bo v prihodnjem oktobru vodila naša pot.

Objava se bo skozi teden nekajkrat osvežila. Vsaj upam, da bom imela čas kaj zapisati. Ali pa se bo osvežila v prihodnjem vikendu, ko bodo za skupnimi trenutki ostali nedvomno lepi spomini...

Imejte čudovit teden, mi pa vam mahamo v pozdrav!


PONEDELJEK, 24. 10. 2011

Ob pol osmih se v Želimljem zberemo pred šolo in se spravimo na dvonadstropni avtobus. Odpeljemo se proti kurji glavi in zmolimo za srečno pot ter blagoslov za dan, ki je pred nami.
Naša prva postaja je v Žičah, kjer si ogledamo Žičko Kartuzijo - ostanke kartuzijanskega samostana. Prijazna vodička nam predstavi njihovo življenje in nas povpraša, če si kdo želi pomeriti njihovo obleko. In kakšnega petiranega navdušenja ni bilo zaznati. :)
Želodčki so se začeli oglašati in Mitja nas je odpeljal v gostišče, kjer so nam postregli s pravim in dobro začinjenim bogračom in odlično, še toplo prekmursko gibanico.
Pot nas vodi naprej v Bogojino, kjer si ogledamo Plečnikovo cerkev, ki me je navdušila. Skromna, a lepa. Neproporcionalna, kakršne večinoma ostale cerkve niso, želi povedati, da ni vse popolno. Še najmanj smo popolni ljudje.
Nikoli si nisem predstavljala, da si bom kdaj lahko ogledala pravi "Ciganski muzej". In tudi ne, da mi bo kdaj cigan Ludvik razlagal o njihovem življenju, kdaj se je naučil pisati in brati (op. p. takrat, ko je bil v zaporu za 9 mesecev) in da se je prvič zaposlil pred tremi leti (decembra pa bo dopolnil 60. leto). Ja, bili smo v ciganskem naselju Kamenica, kjer so nam postregli z vsemi informacijami o njihovem življenju in nam pokazali, kako oni plešejo. Ludvik nam je predstavil svojega neporočenega (!) sina, po tem, ko se je naš smeh pomiril, pa je dodal, da je tudi sam še neporočen. Rekel je: "Poročen ali neporočen, jaz imam rad ženske!"
Med plesom mladih cigank je sonce zašlo in mi smo se utrujeni odpeljali proti Veržeju, kjer smo razpakirali in kasneje sladko zaspali.


TOREK, 25. 10. 2011

Dan smo začeli z jutranjo molitvijo in obilnim zajtrkom.
Program v Veržeju smo začeli z obiskom gospoda Danila Kozoderca, ki je naše razmišljanje usmeril v odločitev glede študija in nadaljne misli vodil v smislu, da moramo, ko se odločamo za poklic, razmišljati o treh ključnih stvareh, ki se morajo prepletati: V čem sem lahko najboljši? Kaj poganja mojo strast? Potrebe, na katere lahko odgovarjam. Mnogim je pomagal odkriti poklic, ki ga želijo opravljati, nekateri pa smo le potrdili svoje želje in ambicije.
Po kosilu smo imeli delavnice, ki so značilne za Prlekijo in Prekmurje. Izdelovanje lectovih src, lončarska delavnica, kovaška delavnica, izdelovanje pletenih košaric itd. Vsi smo se bolj ali manj zabavali in uspeli narediti kar nekaj uporabnih produktov, ki bodo služili kot darila ali kot okrasje za naše domove.
Večina maturantov je po večerji odhitela v sosednjo vas, ki slovi po znanih panonskih Termah Banovci. Tisti, ki se nismo odpravili na kopanje, smo se oblekli in obuli ter s Karolino odšli na krajši sprehod ter se vrnili v nam prijazno hišo v Veržeju.


SREDA, 26. 10. 2011

Eva je zjutraj vstala prej in se z Marušo odpravila tečt. Jaz pa sem vstala nekaj minut kasneje in šla v kapelo k sv. maši.
Po skupni jutranji molitvi smo spet obilno in dobro zajtrkovali ter po krajšem prostem času imeli delavnico "5 jezikov ljubezni", ki jo je s svojim znanjem in pomočjo knjige Garyja Charmana vodil Peter Končan. Poiskali smo svoj prevladujoči jezik ljubezni - način, s katerim izražamo ljubezen in preko katerega ljubezen zaznamo. Za tiste, ki knjige še niste prebrali - toplo jo priporočam. Če pa nimate časa, vas do nekaterih dobrih informacij vodi klik na tej povezavi.
Po odličnem kosilu in prijetnem klepetu ob kavi smo se spet zbrali v našem skupnem prostoru in nadaljevali s programom. Dobili smo 30 minut časa za usmerjeno razmišljanje, in sicer: Moj poklic - kaj, kdaj, zakaj, kako. Mnogi smo oblekli svoje jakne, se preobuli in odšli v naravo na premislek.
Po naši vrnitvi je vsak dobil listek, na katerem je bilo napisanih 14 tem za razmislek. Kasneje smo žrebali št. do 21, ki so nas naključno razdelile v skupine po 4 in odšli smo na pogovor o teh 14ih temah. Časa smo imeli eno uro in, verjemite, debatirali bi lahko še enkrat toliko časa.
Ponovno smo se zbrali v skupnem prostoru in medse sprejeli gospo Vesno, ki nam je povedala svojo življenjsko zgodbo, pot, ki jo je vodila do Boga. Mnogih se je globoko dotaknila in vlila upanje in optimizem.
V večernih urah smo imeli možnost prisluhniti tudi mladoporočencema Tini in Gašperju, ki sta z nami delila svoji zgodbi in njuno zgodbo. S svojimi besedami bi njun odnos povzela kot: ljubezen, zaupanje, spoštovanje. Poslušala sem ju s spoštovanjem in občudovanjem in iskreno željo in zaupanjem, da bosta to, kar sta stkala do sedaj, tkala še naprej.
Piko na I je dnevu naredil ogled filma Fireproof. Tretjič sem ga gledala, a ob koncu sem bila še vedno vidno ganjena. Naloga, ki jo vrši Caleb, je vse prej kot lahka, a naprej ga žene ljubezen do žene, ki je nikakor ne želi izgubiti. Citat iz filma, ki me vedno znova nagovarja je: Nikoli ne zapusti svojega partnerja, še posebno ne v ognju.


ČETRTEK, 27. 10. 2011

Dopoldne smo imeli delavnico z zakoncema Jerebic, ki sta nam skušala približati odnos do lastnega in tujega telesa v času pred in med zvezo. Dekleta smo del časa preživele s Saro, fantje pa z Dragom, kjer smo debatirali o različnih stvareh - od tega, kakšne pluse in minuse imajo fantje, do tega, kdaj je čas za spolne odnose. Fantje so baje debatirali o podobnih temah. Kasneje smo skupaj v 15ih minutah povzeli naše pogovore in se poslovili od naših gostov.
Po kosilu smo imeli nekoliko daljši odmor, saj so se nekateri ponovno odpravili v lončarsko delavnico, kjer so izdelovali tablice in lončke in še kaj. :) Drugi smo v hišnem baru Štrk izdelovali "žličke" za prodajo na roditeljskem sestanku.
Po koncu delavnic smo si vzeli čas za samoevalvacijo tedna in kasneje smo teden predebatirali se škupaj. Vsak je dobil kar nekaj stvari zase. :)
Teden smo sklenili s skupinsko sveto mašo, ki sta jo darovala kar naša salezjanca Peter in Klemen, sooblikovali pa smo jo dijaki sami. Bilo je lepo, pristno, naše.
Zvečer smo se družili in nasmejali ob improligi, ki jo je predlagala Barbara in prav zanimivo je bilo gledati, kako delujejo naši možgančki in česa vse smo še sposobni - saj vsega ne pokažemo vsak dan.


PETEK, 28. 10. 2011

Zjutraj smo pospravili sobe, oddali ključe na recepciji, se usedli na avtobus in se v Mursko Soboto odpeljali na obisk k škofu Štumpfu, ki nas je skupaj s tamkajšnjim župnikom gostoljubno sprejel. Povedala sta nam nekaj o MS župniji in škofiji, kasneje pa nam je škof podelil še svoj škofovski blagoslov.
S tem smo zaključili naše tedensko bivanje in potepanje po Panonski nižini in se odpravili proti Ljubljani.
Izstopila sem v Celju, kjer se je začel moj vikend, drugačen, kot vsi ostali, a o tem kdaj drugič. :)


Na naš zadnji teden komunikacije ostajajo lepi spomini na dobre debate in prenekatera pomenjkovanja ob kavi (ki smo je spili na hektolitre, po Petrovih besedah ;)), trdne odločitve in mnoga nova spoznanja. Lepo je bilo! :)

Tone Pavček

PESEM O PESMI

Iz nič se zmeraj začenja,
iz molka in iz jeclanja.
Potem se mukoma vzpenja
kvišku - do razdejanja.

Samo vase toneš vse globje
in razvozlavaš šifre zvokov,
ki vro iz dalje globje
kot z nekih zgubljenih otokov,

dokler se iz teme ne izmota
prava štrena in se navežeš.
Potlej si sredi svojega pota
in potlej morda dosežeš

sen, ki nad poljem leta,
trak mesečine
v deška, davno minula leta
in njihove korenine ...

Od tu se pesem začenja
pa najsi shodi ali obupa;
pesem, ki ničesar ne menja,
le utrjuje bilčico upa. 

 foto: teja jereb

Pred dvemi leti je prof. Brunšek na odru Majcnove dvorane v dneh pred božičnimi prazniki spregovoril z njim, s Tonetom Pavčkom, tem velikim človekom. Poslušala sem ju s pozitivnim začudenjem in velikim spoštovanjem.

Bil je človek v čigar pesmih je moč začutiti ljubezen, toplino, pa tudi bolečino. In še mnogo več. V pesmi je izlival sebe samega in se razdajal vsem, ki ga bomo še dolgo brali.

Premagati hudo z dobrim

Ljudje so nerazumni, nelogični in gledajo le nase.
Vseeno jih ljubi.

Če delaš dobro, te bodo obtožili, da te vodijo sebični nagibi.
Vseeno delaj dobro.

Če si uspešen, pridobiš lažne prijatelje in prave sovražnike.
Vseeno bodi uspešen.

Kar danes narediš dobrega, bo jutri pozabljeno.
Vseeno delaj dobro.

Poštenost in odkritost te naredita ranljivega.
Vseeno bodi pošten in odkrit.

Kar ustvarjaš dolga leta, se lahko čez noč zruši.
Vseeno ustvarjaj.

Ljudem je zares potrebna pomoč, a lahko bi te napadli, če jim pomagaš.
Vseeno pomagaj ljudem.

Razdajaj najboljše, kar imaš, pa boš v zameno dobil morda le udarce.
Vseeno razdajaj najboljše kar imaš.

 

Mati Tereza

 foto: helena nagode

Molitev, ki so jo punce iz 5. VS uporabile za duhovni večer dva tedna nazaj, meni pa še kar hodi po glavi. Zaradi svoje resničnosti.

Ljudje mnogokrat obupamo. Zaradi poštenosti in iskrenosti smo ranljivi. Zaradi udarcev, ki jih dobimo, prenehamo razdajati najboljše, kar imamo. Zapremo se v lasten svet in pozabimo, da bi z dobrim lahko premagali hudo.

Za bivše Želimeljčane in Neželimeljčane

Sedim v sobi. Družbo mi delajo tri cimre, maturantke. Ura je 15 čez 9, konec učnih ur. Maja veselo sedi za mizo (komentira: "Tkole se nism pa še nikul učila. (noge ima na mizi.)) in ima v rokah še vedno učbenik za geografijo, Nina ima ožji izbor zvezkov za vaje za kemijo. Eva lista po slovarju, saj je naloge za angleščino kar nekaj…

Eva in Maja veselo govorita, da »ima Minka nov CD, pa ta nov komad od Guette je gor. Zihr ga ni sama zapekla, k ona tega ne posluša!« (Minka, profesorica za ŠVZ. Danes je v CD player ob jutranjem pilatesu vstavila nov CD. Po kakih… treh letih. :))

Pogovor nanese na to, katere predmete pogrešamo. Mimogrede; današnji urnik je bil: švz, slo²,  nem², mat²… Interpretirajte kakor želite! :)

No. Maja pogreša španščino. In jaz tudi. Nekaj, kar smo imele rade, nekaj aktualnega. Ko nam je prof. Lidija razlagala o flamenku in o Rambli in… o vsem zanimivem.

Nina pogreša geografijo. Oh, ne razumem je, kako lahko pogreša geografijo. Res je ne razumem.

Razumem pa Evo, ki pogreša kemijo. Kemija je zabavna reč. :)

Mim grede: Vamos, Barca!

Kazalec se pomika proti pol deseti, Eva in Maja sproščeno klepetata, Nina ima phone-call. Zabavni cimri tam čez ugotavljata, da so ribe ratale čudne (op. p., imamo dve zlati ribici v akvariju! ;)).

Maja je ravnokar ugotovila, da »je padla iz transa učenja vn. Temu, kar zdej delam, se reče bluzenje.«

Eva je ugotovila, da smo pri kemiji (maturitetni predmet) letos dobili že cel fascikel listov. »Ja, zabavnu!«

Takole nekako je v naši sobi v tem trenutku. Za bivše Želimeljčane – da obudite spomine in za Neželimeljčane – da poskusite občutiti, kako se imamo. Nič hudega nam ni!

(Zapisano kot brain-storming, sredi izpisovanja angleških besed in iskanja njim sorodnim.)

Očitno bom nadaljevala. Eva sproža dežnik proti akvariju. Testira odzivnost zlatih ribic. Nato trka po akvariju, šteje do tri in reče: "Dej, pozabta!" In poskusi še enkrat: "Ena, dva, tri, hop!" - dežnik se sproži.

P. S.: Preberem cimram, kaj bom objavila. Eva: "Če neb tega na konc u oklepaju napisala, bi si še kdo mislu, da smo pijane!"

No, nismo pijane, za pojasnilo, velikokrat nam dogaja brez razloga. Oz. s konkretnim razlogom. Mlade smo! Al neki.

P. S. 2: Maja pije Aspirin plus C. Ker ima prve znake prehlada ali gripe.

Vsem, ki tega ne razumete se sploh ne čudim. Mi se mamo pač fajn. :)

P. S. 3: Mogoče bom enkrat probala napisat kakšno dramo. Še didaskalije bi lahko dobro zraven napisala. Kot npr. Grum v delu Dogodek v mestu Gogi (obravnavan danes pri blok uri slo), kjer so dolge didaskalije. Nenavadno dolge. No. Nima veze.

P. S.4: Anita ni tečna. K neki teži tuki, če sm napisala, da je tečna. Aja. Pa hod okrog v bundi. Sam to u bistvu ni njena bunda ampak sam jakna. Pač no, zebe jo. Mrz je kao. Sej se še zima ni začela. Bomo vidl, kdaj bodo letos radiatorji prvič topli... :P

Španija, Francija in Italija...

...so bile vroče! In prav prijetno se je bilo nekajkrat ohladiti v morju, ki je ravno prav hladno, da se pravočasno spraviš iz vode, se stuširaš, preoblečeš in tečeš nazaj proti Akvariumu, da ti slučajno ne uide bus.

Pogled na marino, polno jadrnic me je odnesel v počitnice, ki so sedaj že nekje daaaaleeeeč nazaj.

In naslednji dan te peljejo na ogled flamenka v špansko vas... In na degustacijo sangrije. :) Do tistega dne Španija name ni naredila močnega vtisa, a ko sem 10cm pod odrom gledala elegantno žensko, ki je plesala in plesala, sem svoje mnenje popolnoma spremenila. Flamenko - temperamenten ples, poln strasti in čustev. Uau. Tako zelo me je navdušil, da bi si morda upala poizkusiti, če bi vedela, da bi mi morda pa le ratalo.

To je le delček potovanja, ki sem ga doživela v minulih dveh tednih. Morda kdaj drugič še kaj več.
Grem namreč lovit zadnji poletni sobotni večer. :)

Formule - takšne in drugačne

Pridejo minute, včasih tudi dnevi, ki izgledajo, kot da jim ni konca... Ko poskušaš ohraniti pozornost na tabli, kjer se odvija nekaj, kar bi moralo biti zapisano tudi v tvojem zvezku, ki ga po dolgem in počez krasijo majhni kvadratki. Saj se tudi tista snov ne nazadnje znajde v kupu celuloze, ki je pred tabo na mizi, a tvoje misli so povsem drugje.

 

Pa so le našle pot v zvezek, formule.

Misli so zaposlene s popolnoma drugimi rečmi, ki nimajo čisto nobene veze s šolo. Ali pa morda?! 

S šolo življenja.

Tudi v šoli življenja se vsak dan naučimo kakšno novo formulo, ali pa vsaj - vede ali nevede - ponavljamo stare. Včasih se kakšno naučimo narobe, a preden to ugotovimo, se v redovalnico zapiše slaba ocena, ali pa celo tista, ki jo po pravilniku moraš popraviti.

Še dobro, da nam življenje ne piše pravilnika. 

Pa saj, a potrebujemo pravilnik za to, da bi popravili tisto slabo oceno v redovalnici življenja?! Življenje samo pelje pot, ki vodi do lokacije prave formule in jo vtisne v spomin...

Tisto, kar zaznamuje!

Matura. MATURA. M. a. t. u. r. a. arutam Matura ARUTAM. maturA

Beseda, 34 562× slišana v prvih dveh dneh pouka v četrtem letniku. Evi sem med prvo uro matematike predlagala, da bi šteli, kolikokrat jo profesorica izgovori, pa me je zavrnila, češ, da niti sledili ne bova. :)

Ah, ne, ta beseda res ne zaznamuje.

Zanemarimo šolo. ;)

Ko je ati zapeljal avto skoraj do atrija, sem že videla Saro, ki je prihajala iz doma in ob avtu postala, da sem stopila iz njega in me močno objela. Nisem prišla daleč, in že so me objemale Gajine roke in Mašine in Anine in Anejeve. In že so pritekle že poznane fazanke in stegnile roke v objem. In potem je bilo tako še cel večer. :) Luštno, ko vidiš toliko tebi ljubih ljudi po dolgih dveh mesecih. Energija pa kar eksponentno narašča. :)

Da, prijatelji zaznamujejo. Nekateri bolj, nekateri manj. Toda vsak izmed njih na poseben, svojstven način.

foto: eva :)

Zaznamujejo občutki. Najboljši občutek od vseh teh noro dobrih občutkov pa je, ko se zvečer uležeš v posteljo. In ne zaspiš. Pač pa rečeš še dve, tri ali štiri debate s svojimi cimrami, ki so ti že kot sestre ali pa tvoja uležana stara srajca. :)

Sestre in bratje zaznamujejo. Zaznamujejo tudi cimre - dekleta, s katerimi preživiš večino svojega dneva.

Že čez polnoči je bilo, ko se soba še kar ni hotela prezračiti in je bilo vroče za znoret. Najboljši občutek ob tem? Da se Eva premetava po postelji in lahko mirne vesti polglasno rečeš: »Ej, a ti tud še ne spiš?!« In sledi še ena debata. :) Po njej pa vsaka zase mirno potone v spanec… :)

To je tisto, kar daje življenju najlepše spomine. Tisto, kar bo ostalo zapisano v mojem dnevniku in kar bom lahko pripovedovala svojim vnukom. Tisto, kar bo nastajalo še dobrih 10 mesecev in se sproti zapisovalo v posebni mapi: »Za vedno zaznamovalo« …

Zadnji avgust, poletje je šlo...

…odzvanja v moji glavi Kreslin. 

Poletja imam rada. Vzamem si čas za prijatelje, branje, kofetanje, čestitkanje, lenarjenje. In zase. Ko se izoliram, kaki dve uri na dan, pa čeprav le trikrat ali morda štirikrat v celih dveh mesecih. To sta tisti dve uri, ko ne razmišljam prav ničesar. Dve uri, ko počivam, pomirjena sama s sabo, ko me nič ne vznemirja.

Na začetku počitnic je bilo seveda treba zaslužiti kak €. :) In, ja, malo sem zahinavila, bi mi verjetno kdo od Želimeljčanov očital, pa vendar, moje počitniško delo je bilo na Škofijski klasični gimnaziji v LJ. In boljše službe si verjetno ne bi mogla zamisliti. Že tako sem imela res srečo, da sem se znašla tam, bilo je naključje, da je šla Helena na delovni tabor in je Klara rekla, da lahko delam namesto nje. Čistili smo domske in šolske prostore, vmes rekli dve, tri, štiri debate, se nasmejali, poslušali glasbo in se skozi klepet med delom med seboj spoznavali. Večina ljudi je bila zame nova, od osebja, do tamkajšnjih dijakov, ki so tudi opravljali počitniško delo. Zabavna izkušnja počitniškega dela. In z veseljem bi to ponovila!

Poletje je seveda čas za morje. Lošinj, ta najlepši otok na svetu, nas je letos spet prijazno zvabil in kljub nenavadnemu vremenu za tisti konec Kvarnerja, smo mi uživali vsako minuto, ki smo jo preživeli tam. Cela horda nas je šla tja, tako, da smo zasedli večino obale; ha, pa kaj! Večina ostalih dopustnikov nas je z zanimanjem opazovala in se smehljala našim neumnostim, ki smo jih kljub svoji starosti počeli, se pa je na pomolu enkrat znašla Hrvatica, ki je hotela imeti pomol zase in svojo angleško knjigo, navihani fantje pa so seveda morali skočiti v vodo prav pred njenim nosom… :)

foto: aleš kalin

Drugi del morja je prišel v prvem tednu avgusta, ko sem v Portorožu sodelovala na počitnicah Biserov. Dolgo sem se pustila prepričevati in vabiti naj se pridružim, in se po dobrem letu le predala. Že januarja je padla odločitev in poti nazaj ni več bilo. Kot animatorka sem se po dolgih dveh letih suše spet prebudila in se počutila živo. 24h/dan, celih 7 dni, z otroki in soanimatorji. Učenje plavanja nekaj manjših deklic v nizki vodi, plavanje do »ta drugih šteng« z večjimi puncami, obmetavanje s travo, ki jo je bilo na … kilograme, skakanje iz pomola s tistimi najpogumnejšimi, debate z že poznanimi in otroki, ki mi jih je bilo dano spoznati. In še mnogo več, česar ne bom pisala, ker bi lahko o tem napisala pravi mali roman. Morda kdaj drugič, ko bom obujala spomine. ;) 

3 pomembne reči, ki so obeležile moje počitnice. Četrta ni tako zelo prijetna stvar, reče se ji matematika, ki mi je dala kar veliko dela in požrla ogromno živcev. Pa vendar sem tudi tu zmagala jaz. :)

In sedaj me čaka pakiranje za vnovično selitev. Četrtič in zadnjič.

Potrebujem odejo, zobno krtačko in skodelico za kavo. In še mnogo drugih stvari, zato se bom kar spravila nad kufre in kramo, ki jo moram zbasati vanje…

foto: arhiv DJB

Kaj več o odhodu in novem šolskem letu pa v prihajajočih dneh.

Uživajte v tem zadnjem avgustovskem dnevu! :)

Citat, ki nagovarja

V ljubezni ni strahu, temveč popolna ljubezen premaga strah.

1 Jn 4, 18

foto: teja jereb

Mene nagovarja že kar nekaj tednov... Napisan na listku, ki visi na moji namizni lučki.
Odločila sem se ga deliti.
Danes.
Ker babi in dedi praznujeta 45 let njune ljubezni, okronane pred Njim, ki je Ljubezen...
Naj misel nagovori še koga! :)

Zakaj sploh blog?!

Sama sebe že dovolj dobro poznam in lahko rečem, da včasih razmišljam o stvareh, ki bi jih rada naredila. A mnogokrat za to, da idejo realiziram, potrebujem kakšno »vzpodbudo od zunaj«.

Tako sva včeraj s Tamaro sedeli na Kongresnem trgu in skupaj - s hladno pijačo v roki - opazovali dogajanje ter po žensko pomenkovali… Ker seveda ne morem iz svoje kože, sem vsako stvar, človeka, dogajanje, skratka, karkoli sem opazila, komentirala. Po nekaj komentarjih je Tamara rekla: »Ti bi mogla pisat blog!«

Njene besede me niso vznemirile. Takoj. Vendar čez kakšne pol ure (ko sva še vedno nepremično sedeli na tisti beli klopci), sem ji rekla, da bo verjetno res kaj nastalo.

In je tu. Vmes je bilo še nekaj poigravanja z mislijo, da bi morda pisala pod psevdonimom, toda, zakaj?! Sem to, kar sem. Zakaj bi se skrivala?!

Verjetno se bo na tem mestu večkrat znašel kakšen zapis, ki morda ne bo logičen, ali pa ne bo imel ne repa, ne glave. Ta blog se je rodil za to, da izpraznim svojo glavo takrat, ko bo polna misli, ki drugače ne bodo znale na plan. In tudi za to, da spet začnem pisati, kar je v treh letih gimnazije kar nekam izhlapelo… A mislim, da se vrača!