torek, 18. september 2018

Drejc

V četrtek sva šla z Izakom pred malico na malo hitrejši sprehod.
Čez rok sem že bila in mislila sem si,
da lahko malo pospešim zadeve,
če se bom malce hitreje gibala in spodbudila dete, da pride na svet.
In res, ko sem se med Izakovim počitkom še sama ulegla na kavč,
me je prvič zašraufalo.
Jernej je bil v službi
in do treh, ko so se mi popadki zdeli res popadki,
čeprav še čisto neredni,
ga nisem nič obveščala o dogajanju.
Ob treh sem mu samo napisala,
če pride domov, ali bo kaj podaljšal službo.
Pridem domov je bil odgovor,
jaz pa sem stisnila še
Če se mi kaj prav zdi, imam popadke.
Stvar je še vedno bila zelo neredna,
zato sva spila kavo in smo šli še v trgovino.
Med vožnjo, ko nisem mogla stat,
so bile bolečine že kar hude, v tisti uri
pa so bili kakšni trije, morda štirje popadki.
Po prihodu domov sem še nekaj pospravljala,
Izaka sva nato dala spat,
malo sva se pogovarjala in popadki so postajali vse močnejši in rednejši.
Iz prvega poroda imam izkušnjo doživljanja umetnih popadkov
in to leže, na hrbtu in v resnici nisem vedela, kakšni so
naravni popadki ter kako močni morajo bit, da je to to.
Ob devetih zvečer sva šla z Jernejem še na sprehod po vasi,
odnesla smeti na eko otok
in štopala, na koliko časa se ponavlja interval.
V eni uri so se iz 8 minut hitro začeli pojavljat na 5 minut
in ko se mi je zdelo, da so zelo močni in še bolj pogosti,
bili so že na 3 minute,
je Jernej poklical svojo mami, da bi pripeljala Izaka,
ker greva po dojenčka.
Vse te popadke sem predihala na nogah,
ob popadku rahlo počepnila,
se zibala v bokih
in ko je bila bolečina res huda,
sem se ob vsem tem še z rokami uprla ob steno.
To mi je zelo olajšalo bolečino.
Ob 23.20 sva Izaka predala mami in atu
in se odpeljala dojenčku naproti.
23.40 je bila ura, ko sva parkirala pred porodnišnico,
vstopila in nič trkala.
Tam sem predihala še dva popadka,
ko je prišel tretji,
mi je med njim odtekla voda in čutila sem,
kako se je otrokova glavica spustila v porodni kanal.
Jerneju sem rekla Potrkaj, rodila bom, glavico čutim,
on je potrkal in takoj je bila akcija.
Babica me je pregledala,
v tem času pa je iz porodne prišla že babica,
ki je 7 minut kasneje porodila Drejca.
Moja zelo dobra znanka iz gimnazijskih let,
za katero nisem vedela,
da je zaposlena v porodnišnici
in ki sem je bila v tisti noči tako zelo vesela.
Lepo jo je bilo tam srečat po tako dolgem času. :)
Ko so me na invalidskem vozičku dostavili v porodno sobo,
sem zlezla na posteljo
in čez 7 kratkih minut
je najin zlati fantek že zajokal.
In potem sva jokala še midva
in smo se crkljali in veselili.
Sprejela sva ga v našo družino s kratko molitvijo,
ga pokrižala in mu zaželela,
da mu Življenje napiše čudovito zgodbo.
Doma smo v nedeljo prižgali najino poročno svečo
in se veselili ter zahvalili vsi štirje skupaj.
Za dar novega življenja,
srečnega, zdravega in hitrega poroda,
naše medsebojne ljubezni
in vsega lepega,
kar nas še čaka.




petek, 07. september 2018

Kam hitiš?

Kam hitiš, fantič moj?
Tolikokrat v zadnjih dneh se spomnim,
kako je bilo,
ko si Ti prihajal na svet.
Kako sva Te neučakana pričakovala,
kako sva se Te veselila
in končno razveselila ob Tvojem glasnem prihodu.
In sedaj...
Sedaj počasi postajaš veliki brat.
Opazujem Te v vsej Tvoji nežnosti,
ki jo premoreš,
ob Tvojih nežnih dotikih,
iskrenih objemih,
prepričljivih ne-jih,
zanesljivih ja-jih.
Skoraj ne dojemam,
kako zelo dobro že vse razumeš.
Prosim, odnesi v smeti.
In Ti greš, odpreš vrata omarice, vržeš v smeti,
zapreš vrata omarice in prideš nazaj.
Kako vneto nam vsak dan kaj pripoveduješ.
Kako rad se voziš s svojim poganjalcem,
pobiraš jabolka, hruške, slive
in jih skrbno odlagaš v svojo lolo.
Točno veš, česa ne smeš
in točno veš,
kako boš mene lažje prinesel okrog,
kot očija.
Rad se igraš s svojim traktorjem,
z veseljem karkoli pomagaš
in zvečer, ko Te vprašam,
kaj bi jedel za večerjo,
mi skoraj vsak dan praviš,
da bi jaca.
In vse to in še več si Ti,
mali mož,
ki si še lani nebogljeno ležal v najinem naročju,
bil ves odvisen od naju,
danes pa si tako samostojen,
krepak in zvedav!
Naj Ti Življenje napiše čudovito zgodbo,
mali moj korenjak!
In vedno, vedno imej srce polno ljubezni,
takšno kot je danes.
Bodi iskren,
ravno prav samosvoj,
čuteč in nežen.
Prijazen in nasmejan.
Zaupaj.
In nikar, nikar se ne ustavi,
svet je Tvoj!
foto: Tamara Bizjak

petek, 24. avgust 2018

Mi štirje

Če želiš spremeniti svet,
pojdi domov in
imej rad svojo družino.
sv. mati Tereza




Vse tri fotografije so delo
izjemne

ponedeljek, 06. avgust 2018

In tako teče čas

Na morju smo bili pred vročinskim valom,
zato ga sedaj pač preživljamo doma
in si vsak po svoje blažimo vroče dni.
Pripravljamo stvari za dojenčka,
malo pospravljamo,
malo delamo okrog hiše in v njej,
obiskujemo prijatelje,
gremo na izlet,
pobiramo jabolka
in potem pečemo dobre
pite in štrudle in vse tisto,
čemur osebna tehtnica ni najbolj naklonjena. :)
Še posebej ne tista v ginekološki ambulanti. ;)
Še vedno čakam pisarno,
da bom lažje in več ustvarjala,
pravijo pa, da je potrpljenje Božja mast. :)

Med Izakovim prvim izletom z letalom. :)

petek, 11. maj 2018

Hvaležna

Že stokrat sem obljubila, da bom bolj vestna in redna.
In že stokrat sem si rekla, da ne držim besede.
Mene verjetno še najbolj mori, ker blog sameva.
Ker pogrešam pisanje,
ker čistočisto malo pogrešam čas, ko bi se lahko v miru usedla za računalnik in kaj prebrskala.
Ker pogrešam svoj delovni prostor, ki je zaenkrat še nekje v oblačnatih sanjah.
Ker si želim, da bi tu ostali zapisi in fotografije - ker je včasih hitreje in lažje prebrat na spletu, kot pa gledat foto albume (ki jih vseeno imamo, da ne bo pomote).
Pa prihaja spet tisti čas,
ko hodim v knjižnico,
nabiram literaturo, si sposojam strokovne knjige - tiste, ki jih slučajno še ni na naši knjižni omari,
tipkam in preoblikujem stavke,
se učim, razmišljam, čutim.
Ne vem, če sem se že kdaj prej tako z veseljem učila - za izpite in za življenje,
kot se ravno te dni, te mesece.
Lepo je in toplo mi je pri srcu,
ker sem zares našla tisto, kar me veseli,
našla sem pot, ki je zame.
Ne pravim, da pot ne bo imela več križišč.
Ampak to, da je prava in da se bom na križiščih lažje in raje odločala, kakor bi se recimo par let nazaj.
In hvaležna sem za to.
Za najdeno pot,
za mirno srce,
za moža, ki me podpira in razume in spodbuja
in za Življenje, ki me je do sem pripeljalo in me že marsičesa naučilo.