petek, 11. maj 2018

Hvaležna

Že stokrat sem obljubila, da bom bolj vestna in redna.
In že stokrat sem si rekla, da ne držim besede.
Mene verjetno še najbolj mori, ker blog sameva.
Ker pogrešam pisanje,
ker čistočisto malo pogrešam čas, ko bi se lahko v miru usedla za računalnik in kaj prebrskala.
Ker pogrešam svoj delovni prostor, ki je zaenkrat še nekje v oblačnatih sanjah.
Ker si želim, da bi tu ostali zapisi in fotografije - ker je včasih hitreje in lažje prebrat na spletu, kot pa gledat foto albume (ki jih vseeno imamo, da ne bo pomote).
Pa prihaja spet tisti čas,
ko hodim v knjižnico,
nabiram literaturo, si sposojam strokovne knjige - tiste, ki jih slučajno še ni na naši knjižni omari,
tipkam in preoblikujem stavke,
se učim, razmišljam, čutim.
Ne vem, če sem se že kdaj prej tako z veseljem učila - za izpite in za življenje,
kot se ravno te dni, te mesece.
Lepo je in toplo mi je pri srcu,
ker sem zares našla tisto, kar me veseli,
našla sem pot, ki je zame.
Ne pravim, da pot ne bo imela več križišč.
Ampak to, da je prava in da se bom na križiščih lažje in raje odločala, kakor bi se recimo par let nazaj.
In hvaležna sem za to.
Za najdeno pot,
za mirno srce,
za moža, ki me podpira in razume in spodbuja
in za Življenje, ki me je do sem pripeljalo in me že marsičesa naučilo.