Prijatelji

"Dobrega zdravja in dobrih prijateljev nikoli ne imej za samoumevne."
Tole misel sem nekje prebrala, pa ne bom trdila, čeprav se mi dozdeva, kje (da avtorstva ne pripišem napačni osebi).
Sem pa v nasprotju s tem, da ne vem, kdo jo je zapisal, popolnoma prepričana o njeni resničnosti.

Na misel mi prihaja vrstica iz Svetega pisma: "Ko sem bil otrok, sem govoril kakor otrok, mislil kakor otrok, sklepal kakor otrok. Ko pa sem postal mož, sem prenehal s tem, kar je otroškega." (Prim. 1 Kor 13,11)

Pa ne zato, ker bi mislila, da sem odrasla, ampak zato, ker se mi zdi, da v nekaj letih, ko gre adolescenca mimo, čisto zares začneš popolnoma drugače gledat na mnoge stvari v življenju.
Zguljena fraza, ampak starši kar naenkrat postanejo krasni svetovalci in polni modrosti, ki si jih je vredno včasih kar kam zapisat. Zguljena fraza zato, ker jo vedno znova in povsod vsi ponavljajo.

Hecno, ampak malokrat pa se omenja to, kako zelo pomembna in dragocena ti postanejo prijateljstva. Postaneš izbirčen, veš kaj točno te moti, veš s katerim človekom lahko lažje sodeluješ, s kom se je prijetneje pogovarjat, kdo ti postavi ogledalo in kdo ti samo kima. Zaveš se, da v resnici ni pomembno to, koliko prijateljev vrti tvoj svet, temveč predvsem to, kako intenzivno ga vrtijo.

Zadnje tedne veliko razmišljam o tem, kdo so tisti pravi prijatelji. Pa tudi o tem, ali sem sama dobra prijateljica. Včasih se vprašam, s čim sem si zaslužila to čudovito nagrado, da imam tako dobre prijatelje, krasne ljudi, za katere se zdi, da so poslani na mojo pot vedno ob pravem času.
Pa vendar, ni ga razloga, ki bi opravičil to najlepše darilo. Zavedam se, da so mi podarjeni, da so pravi blagoslov. Podarjeni iz čiste Ljubezni.

Hvaležna sem zanje. Mojemu življenju dajejo poseben smisel in vsakemu dnevu svojo barvitost.