Spomini

Tako zelo sem si hvaležna, da pišem dnevnik.
Ker se spomnim premnogih spominov, ki bi drugače potonili v pozabo.
Ker ob branju privrejo na dan mnogi občutki, ki bi tudi lahko bili pozabljeni.
Ker me ob branju vsakič znova opominja, da je vredno živet življenje, prav vsak dan, ki mi je podarjen. In ga v polnosti izkoristit.

Tako zelo sem si hvaležna, da si shranjujem vsa pisma, ki jih dobim in da imam shranjene vse pildke, ki so priromali na mojo mizo med poukom in vse tiste liste, ki so krasili moje stene v domski sobici.
Ker me spomnijo na vse lepe trenutke, ki sem jih doživela.
Ker me spomnijo na tiste ljudi, ki mojega sveta ne vrtijo več tako zelo intenzivno.
Ker me spomnijo na lepe večere, ko smo si v sosednji sobi naredile čajanko.
Ker me spomnijo na mojo cimro, s katero sva nad izparilnikom s svečko topili čokolado za fundie.
...
In na mnoge druge trenutke, ki jih hranim, globoko zasidrane v svojem srcu.