V prvem razredu pri verouku.
Kličem otroke po abecedi, da preverim prisotnost.
Na koncu vprašam: "Sem koga izpustila?"
Pa se dvigneta dve roki.
Pogledam v dnevnik in res nimam nič označeno.
Pa mrmraje, bolj sama sebi rečem: "Kako mi je pa to uspelo?"
Deklica iz kroga: "Jah kaj, zaspana si!" :)
ponedeljek, 23. november 2015
sobota, 14. november 2015
Prava jaz
Obtičala sem. Nekje v svojem svetu, polnem misli, načrtov. Tudi strahov, kakopak.
Izgubila stik s samo seboj in se popolnoma izgubila. Nekje med nepotrebnim obremenjevanjem za ljudi, ki se zame niti ne zmenijo, nekje med svojimi skrbmi in željo, da bi vse to spremenila. Vprašanji, kaj naj naredim, kaj naj popravim, kaj naj izboljšam. Se pretrgam na koščke, da bi nekomu drugemu ustregla, izgubljala dragocen čas in besede za pogovor, ki načeloma verjetno sploh ne bi pomagal?
Ah, ne. Čas bo za pogled vase, za umiritev srca in ozemljitev. Morda ponovno prizemljitev. Da se spet najdem in grem naprej tista prava jaz.
Izgubila stik s samo seboj in se popolnoma izgubila. Nekje med nepotrebnim obremenjevanjem za ljudi, ki se zame niti ne zmenijo, nekje med svojimi skrbmi in željo, da bi vse to spremenila. Vprašanji, kaj naj naredim, kaj naj popravim, kaj naj izboljšam. Se pretrgam na koščke, da bi nekomu drugemu ustregla, izgubljala dragocen čas in besede za pogovor, ki načeloma verjetno sploh ne bi pomagal?
Ah, ne. Čas bo za pogled vase, za umiritev srca in ozemljitev. Morda ponovno prizemljitev. Da se spet najdem in grem naprej tista prava jaz.
ponedeljek, 9. november 2015
:)
Pri verouku, prvi razred.
Se pogovarjamo o naših družinah
in v zvezke narišejo svoje družine.
Me izzovejo: "Neža, tudi ti, ti pa na tablo!"
Dobro, pa bom. Čeprav nimam dobrih risarskih sposobnosti.
Narišem. In na glas komentiram:
"To je moj ati, ima očala in mu je ime Boštjan.
To je moja mami Martina.
To je moja sestra Marija,
to je moja sestra Ema
in to je moj brat Jožef."
Čez nekaj trenutkov pa pravi deklica iz prve klopi:
"Neža, a mi mormo tud Jožefa pa Marijo narisat?"
Se pogovarjamo o naših družinah
in v zvezke narišejo svoje družine.
Me izzovejo: "Neža, tudi ti, ti pa na tablo!"
Dobro, pa bom. Čeprav nimam dobrih risarskih sposobnosti.
Narišem. In na glas komentiram:
"To je moj ati, ima očala in mu je ime Boštjan.
To je moja mami Martina.
To je moja sestra Marija,
to je moja sestra Ema
in to je moj brat Jožef."
Čez nekaj trenutkov pa pravi deklica iz prve klopi:
"Neža, a mi mormo tud Jožefa pa Marijo narisat?"
foto: Tomaž Sokol
torek, 3. november 2015
Na potepu
Pred skoraj dvema tednoma sva odšla.
Na potep, na obisk.
Jernej je s prav posebno natančnostjo spakiral,
da sva spravila vse v kufre, kar sva imela namen vzet sabo.
Hvala, letališče Treviso, da ne tehtate prtljage za nizkocenovce. :)
Letalo je vzletelo s slabima dvema urama zamude.
Špela naju je pričakala z dobro večerjo in okusnim vinom.
In dobrodošlico na steni. :)
Potem pa smo se imeli lepo.
Počivali, šli na sprehod, dobro jedli, gledali filme.
Opazovali nenavadno Dansko vreme.
In ko je bil čas za slovo,
sva šla obiskat še London.
Bolj na hitro, da pa nama je ostal v lepem spominu,
naju je razvajal s slabimi 20°C in nebom brez oblačka.
Ogledala sva si večino znamenitosti,
muzeje in galerije pa pustila za takrat,
ko se bova vrnila nevečkotštudenta in bova imela več časa in denarjazabivanjevLondonu.
Prispela sva v Ljubljano, po dolgi in delno prespani noči na letališču.
In doživela kulturni šok.
Ker naju je teden dni v tujini razvajalo okolje v katerem so bili prijazni in ustrežljivi ljudje.
Pa ne, da Slovenci nismo takšni.
Le veliko je tistih, ki zbijejo povprečje.
Sedaj pa nazaj v delovni tempo.
V učenje, v priprave, v branje literature, v papirčkanje.
In uživanje v krasnem vremenu. :)
Na potep, na obisk.
Jernej je s prav posebno natančnostjo spakiral,
da sva spravila vse v kufre, kar sva imela namen vzet sabo.
Hvala, letališče Treviso, da ne tehtate prtljage za nizkocenovce. :)
Letalo je vzletelo s slabima dvema urama zamude.
Špela naju je pričakala z dobro večerjo in okusnim vinom.
In dobrodošlico na steni. :)
Potem pa smo se imeli lepo.
Počivali, šli na sprehod, dobro jedli, gledali filme.
Opazovali nenavadno Dansko vreme.
In ko je bil čas za slovo,
sva šla obiskat še London.
Bolj na hitro, da pa nama je ostal v lepem spominu,
naju je razvajal s slabimi 20°C in nebom brez oblačka.
Ogledala sva si večino znamenitosti,
muzeje in galerije pa pustila za takrat,
ko se bova vrnila nevečkotštudenta in bova imela več časa in denarjazabivanjevLondonu.
Prispela sva v Ljubljano, po dolgi in delno prespani noči na letališču.
In doživela kulturni šok.
Ker naju je teden dni v tujini razvajalo okolje v katerem so bili prijazni in ustrežljivi ljudje.
Pa ne, da Slovenci nismo takšni.
Le veliko je tistih, ki zbijejo povprečje.
Sedaj pa nazaj v delovni tempo.
V učenje, v priprave, v branje literature, v papirčkanje.
In uživanje v krasnem vremenu. :)
nedelja, 1. november 2015
1. november
Rada imam ta praznik.
Praznik vseh svetih.
Ker se spominjamo vseh,
ki so že v nebesih
in morda niso prišteti k svetnikom s postopkom kanonizacije.
Rada imam ta praznik,
ker mi daje cilj,
da bo nekoč tudi moj, naš.
Praznik vseh svetih.
Ker se spominjamo vseh,
ki so že v nebesih
in morda niso prišteti k svetnikom s postopkom kanonizacije.
Rada imam ta praznik,
ker mi daje cilj,
da bo nekoč tudi moj, naš.
Naročite se na:
Objave (Atom)