ponedeljek, 30. junij 2014

Adijo, junij

Samo še jutri skočim na faks.
Potem pa imam počitnice.

Julij bo res poletni mesec.
Kot se šika in kot se zagre.

Ker je bil junij deloven, lep
in tak, da sem presenetila še samo sebe. :)

Naj bo tudi vaš julij
prav posebno čaroben.

Uživajte v poletnih nočeh,
zazrite se v zvezde.

In si povejte,
da je življenje lepo. :)

Jadrnice, ki so šle spat.
Na Lošinju, lani.

ponedeljek, 23. junij 2014

Bilo je nekdaj

Včasih skočim na www.zelimlje.si ali pa na djb.zelimlje.si in pogledam, kaj se tam dogaja. Kakšne fotke so objavili, katere večere so izpeljali, kam so se šli potepat.

In potem se z mislimi vrnem nekaj let nazaj. Tja. V svojo, našo sobo, v naš štuk, v moj razred, na naš hodnik, v naše tajništvo.

Ne morem reči, da so spomini neprijetni, ker bi to bila laž. Ker jih ni občutkov čez tiste, ko smo se z jogijem vozile po stopnicah iz našega štuka, ker jih ni čajank, ki bi bile kos tistim z Anito in ženskami iz štuka, ker so bile polnočne čajanke s sosedicami najboljše, ker sem se rada učila v sobi od vzgojiteljice (in ponavadi se potem ne-učila, ampak do onemoglosti govorila po telefonu). Ni več doživetij, ko bi šla v klub po sladoled in potem odhodit nulo. Ker se nam je včasih v sobi tako zrolalo (v pozitivnem smislu in brez-v-domu-prepovedanih substanc ;)), da bi si kdo mislil, da smo padle iz Lune, če bi nas videl.

Res pa je to, da mi je zdajšnje življenje veliko bolj všeč, kot mi je bilo želimeljsko, dijaško.
Sedaj sem bolj jaz. Delam mnogo stvari, uživam v vsakdanu, sem svobodna in ne rabim se sekirat, kdo me bo videl, če bom prižgala cigareto, če mi bo slučajno zapasala.

Obdajajo me ljudje, ki so mi dejansko blizu. Ljudje, ki niso nevoščljivi (za dobre stvari), ljudje, ki niso privoščljivi (za slabe stvari). Ljudje, ki mi v glavo povedo, kaj si mislijo in jim ni težko pokazati pravega jaza. Rada imam iskrenost, pristnost. Ki je tam, žal, kljub majhnosti šole, pač nisem začutila tako, kot naj bi jo ljudje čutili. Razen ob svetlih izjemah, ki mi še danes pomenijo veliko. Ki skrbijo za to, da sem tudi v izpitnem obdobju vsaj malo socialna in da pokličem, napišem sms ali pa pismo.

Sem pa še za nekaj iz dijaških dni zelo hvaležna. Za trdnost odnosov, ki so tam vzklili. Vsi tisti, ki so bili pravi in pristni, zares zaželjeni, še danes živijo. Čeravno samo za telefonski pogovor enkrat ali pa dvakrat na leto in en dooolg pogovor v živo ob kavi - ko se spontano in nenačrtno srečamo na drugem koncu Slovenije ...

Z mojo zlato cimro Majo :)

četrtek, 19. junij 2014

Deklica in spominčice

Ta proga in stara postaja, kjer vlaka nihče ne ustavi,
že zdavnaj razpadla ograja in drobne spominčice v travi.
Na žicah počivajo ptice, le misel spet krila razpira,
nedolžna kot stare novice, ki nihče jih več ne prebira.

Feri Lainšček: Postaja




Nedolžna misel ponovno (ali pa še vedno?!) razpira krila in modre spominčice v travi govorijo vsaka svojo zgodbo. Niso si tako zelo različne te zgodbe in vendar ima vsaka svojo noto. Vsaka je prepojena z drugimi občutki, drugače razpoložena in v sebi nosi različno velike bilke upanja, ki se vsaka po svoje upogibajo in dovolijo vetru, da jih nosi.
Na postaji sedi deklica, ki čaka, da bi kdo ustavil vlak, ki pridrvi mimo in vendar ga ni, gospoda, ki bi s piščalko po njenem vstopu vlaku zapiskal, da lahko nadaljuje svojo pot.
V rožnatem krilu sedi tam in pogleduje enkrat na levo, drugič na desno, vedno pa na progo, ki ji je tako znana, domača in utečena.
Stare so novice, ki jih pestuje v naročju svojega srca in drugih se ne dotikajo več tako, kot se nje. Še vedno. Ona jim dovoli, da se vsak dan drugače dotikajo nje same in jo na različne načine oblikujejo. Pomagajo ji, da se ob misli nanje zopet ozre na levo in čaka na trenutek, ko bo iz stare postaje prišel gospod, ki bo ustavil mimo brzeči vlak, da bo lahko vstopila nanj in se z njim odpeljala ...

četrtek, 12. junij 2014

Tih angel


Malo čez polnoč smo jo slišale. Ko se je današnja slavljenka v "govoru" ob vstopu v 23. leto zahvalila, ker smo.

In potem se je še L. v imenu vseh nas šestih zahvalila njej. Da je. Ker je.

Življenje je lepo. Ljudje, ki so okrog nas, ga delajo tako čudovitega. In žal mi je, da se premalokrat zares zavem, da to ni samo po sebi umevno.

ponedeljek, 9. junij 2014

Poletje


Včeraj zvečer smo stekli do čebelnjaka in jih nabrali.
Dobre pol kile.
In še bodo.

Obožujem junij,
obožujem poletje.
Čeprav izpiti ne prizanašajo.
In vendar se seznam vztrajno krajša.

Čez mesec in par dni
pa pride tako zelo mi ljub Lošinj.

ponedeljek, 2. junij 2014

Nabiralka

Stršn uživam biti ženska.

Že v osnovni šoli se mi je prikupila beseda nabiralka, s katero smo pri zgodovini poimenovali ženske v kameni dobi. Ker moški so bili lovci, ki so skrbeli za hrano - šli so na lov, da so nahranili lačna usta, ženske pa so doma kurile ogenj in nabirale raznorazne rožce, kuhale in iz jame delale dom.

Ustvarjene smo za to, da s svojo žensko naravo dajemo vsemu posebno toplino in vrednost.

Z vsem spoštovanjem do žensk, ki v današnjem hitrem tempu življenja nimajo časa za kuhanje in pospravljanje ter druga hišna in vrtna opravila, pa moram zapisat, da se meni osebno to zdi čudovito poslanstvo, ki ga ženska sme in mora opravljat. Ker z ljubeznijo in entuziazmom, ki ga nosi v sebi zaradi svoje narave, v svoji družini ustvari drugačno - bolj domače in ljubeče ozračje.

Vesela sem, da me je mami že kot deklico vključevala pri dogajanju v kuhinji in da sem smela stehtati sladkor, zmešati sneg, potresati moko. Da sem še kot osnovnošolka dobila svojo gredico na njivi, kjer sem posejala korenje in por. Da sem morala sodelovat pri luščenju graha in pripravljanju ozimnice - čeprav se mi to nikoli ni zdelo zabavno početje.

Danes sem srečna, ker uživam v kuhanju, z veseljem spečem pecivo, naredim bezgov sirup, grem nabirat borovnice in jih dam namakat v rum, drugo polovico pa v skrinjo za ozimnico ...
Rada grem brčkat po njivi, četudi imam potem vse črno za nohti.
Oplet rože mi je v veselje in želim si, da bom enkrat, nekoč, iz naše hiše ustvarjala dom.
Da bom nabiralka, v pravem pomenu besede.

:)