že zdavnaj razpadla ograja in drobne spominčice v travi.
Na žicah počivajo ptice, le misel spet krila razpira,
nedolžna kot stare novice, ki nihče jih več ne prebira.
Feri Lainšček: Postaja
Nedolžna misel ponovno (ali pa še vedno?!) razpira krila in modre spominčice v travi govorijo vsaka svojo zgodbo. Niso si tako zelo različne te zgodbe in vendar ima vsaka svojo noto. Vsaka je prepojena z drugimi občutki, drugače razpoložena in v sebi nosi različno velike bilke upanja, ki se vsaka po svoje upogibajo in dovolijo vetru, da jih nosi.
Na postaji sedi deklica, ki čaka, da bi kdo ustavil vlak, ki pridrvi mimo in vendar ga ni, gospoda, ki bi s piščalko po njenem vstopu vlaku zapiskal, da lahko nadaljuje svojo pot.
V rožnatem krilu sedi tam in pogleduje enkrat na levo, drugič na desno, vedno pa na progo, ki ji je tako znana, domača in utečena.
Stare so novice, ki jih pestuje v naročju svojega srca in drugih se ne dotikajo več tako, kot se nje. Še vedno. Ona jim dovoli, da se vsak dan drugače dotikajo nje same in jo na različne načine oblikujejo. Pomagajo ji, da se ob misli nanje zopet ozre na levo in čaka na trenutek, ko bo iz stare postaje prišel gospod, ki bo ustavil mimo brzeči vlak, da bo lahko vstopila nanj in se z njim odpeljala ...
Ni komentarjev:
Objavite komentar
Hvala za tvoj komentar! :)