In potem se z mislimi vrnem nekaj let nazaj. Tja. V svojo, našo sobo, v naš štuk, v moj razred, na naš hodnik, v naše tajništvo.
Ne morem reči, da so spomini neprijetni, ker bi to bila laž. Ker jih ni občutkov čez tiste, ko smo se z jogijem vozile po stopnicah iz našega štuka, ker jih ni čajank, ki bi bile kos tistim z Anito in ženskami iz štuka, ker so bile polnočne čajanke s sosedicami najboljše, ker sem se rada učila v sobi od vzgojiteljice (in ponavadi se potem ne-učila, ampak do onemoglosti govorila po telefonu). Ni več doživetij, ko bi šla v klub po sladoled in potem odhodit nulo. Ker se nam je včasih v sobi tako zrolalo (v pozitivnem smislu in brez-v-domu-prepovedanih substanc ;)), da bi si kdo mislil, da smo padle iz Lune, če bi nas videl.
Res pa je to, da mi je zdajšnje življenje veliko bolj všeč, kot mi je bilo želimeljsko, dijaško.
Sedaj sem bolj jaz. Delam mnogo stvari, uživam v vsakdanu, sem svobodna in ne rabim se sekirat, kdo me bo videl, če bom prižgala cigareto, če mi bo slučajno zapasala.
Obdajajo me ljudje, ki so mi dejansko blizu. Ljudje, ki niso nevoščljivi (za dobre stvari), ljudje, ki niso privoščljivi (za slabe stvari). Ljudje, ki mi v glavo povedo, kaj si mislijo in jim ni težko pokazati pravega jaza. Rada imam iskrenost, pristnost. Ki je tam, žal, kljub majhnosti šole, pač nisem začutila tako, kot naj bi jo ljudje čutili. Razen ob svetlih izjemah, ki mi še danes pomenijo veliko. Ki skrbijo za to, da sem tudi v izpitnem obdobju vsaj malo socialna in da pokličem, napišem sms ali pa pismo.
Sem pa še za nekaj iz dijaških dni zelo hvaležna. Za trdnost odnosov, ki so tam vzklili. Vsi tisti, ki so bili pravi in pristni, zares zaželjeni, še danes živijo. Čeravno samo za telefonski pogovor enkrat ali pa dvakrat na leto in en dooolg pogovor v živo ob kavi - ko se spontano in nenačrtno srečamo na drugem koncu Slovenije ...
Z mojo zlato cimro Majo :)
Ni komentarjev:
Objavite komentar
Hvala za tvoj komentar! :)