Nabiralka

Stršn uživam biti ženska.

Že v osnovni šoli se mi je prikupila beseda nabiralka, s katero smo pri zgodovini poimenovali ženske v kameni dobi. Ker moški so bili lovci, ki so skrbeli za hrano - šli so na lov, da so nahranili lačna usta, ženske pa so doma kurile ogenj in nabirale raznorazne rožce, kuhale in iz jame delale dom.

Ustvarjene smo za to, da s svojo žensko naravo dajemo vsemu posebno toplino in vrednost.

Z vsem spoštovanjem do žensk, ki v današnjem hitrem tempu življenja nimajo časa za kuhanje in pospravljanje ter druga hišna in vrtna opravila, pa moram zapisat, da se meni osebno to zdi čudovito poslanstvo, ki ga ženska sme in mora opravljat. Ker z ljubeznijo in entuziazmom, ki ga nosi v sebi zaradi svoje narave, v svoji družini ustvari drugačno - bolj domače in ljubeče ozračje.

Vesela sem, da me je mami že kot deklico vključevala pri dogajanju v kuhinji in da sem smela stehtati sladkor, zmešati sneg, potresati moko. Da sem še kot osnovnošolka dobila svojo gredico na njivi, kjer sem posejala korenje in por. Da sem morala sodelovat pri luščenju graha in pripravljanju ozimnice - čeprav se mi to nikoli ni zdelo zabavno početje.

Danes sem srečna, ker uživam v kuhanju, z veseljem spečem pecivo, naredim bezgov sirup, grem nabirat borovnice in jih dam namakat v rum, drugo polovico pa v skrinjo za ozimnico ...
Rada grem brčkat po njivi, četudi imam potem vse črno za nohti.
Oplet rože mi je v veselje in želim si, da bom enkrat, nekoč, iz naše hiše ustvarjala dom.
Da bom nabiralka, v pravem pomenu besede.

:)