Poljub duše

Danes ni nič lepšega, kot videti te srečnega.

Čeprav takrat nisem razumela, zakaj je bilo dobro, da sta se najini poti, še preden sta se čisto zares srečali, že razšli. Sedaj nekje globoko v sebi čutim, da je bilo tako prav.

Takrat sem, v tistih nekaj mesecih, spoznala, kaj pomeni imeti rad, imeti rad z vsem srcem, z vsem bitjem. Kaj pomeni ponoči ne spati, ker ne moreš zatisniti očesa, preden ne izrečeš tistega, kar se plete po glavi in srcu ne pusti mirno biti.

Učila sem se, kaj pomeni potrpeti, kaj tudi požreti in se za kakšno stvar (vsaj poskušati) ne obremenjevati.

Naučila sem se postaviti se zase, povedati, kaj čutim, pa tudi ne požreti vsega.
Izreči tudi tisto, kar boli in vendar potem, ko je izrečeno, tudi bolečino lažje prenesti.

Ni bilo lahko, tega mi ni težko priznati. Še skoraj leto dni po tem, ko sva v Tivoliju šla ti na levo, jaz na desno, se je utrip srca ob misli na vse to, kar je bilo, pospešil in vid je bil za nekaj daljših trenutkov zamegljen.

Pa mi je vendar uspelo. Čeprav šele takrat, ko sva se po več kot dveh letih spet pogovarjala, sedeč drug ob drugem, in sem spet čutila, kako zelo dober človek si.

Človek, ki mi je bil za nekaj časa podarjen, z vso dobroto in iskrenostjo, ki jo premoreš.
Zato sem zmogla.
Ker sem vedela, da si iskren najprej do sebe, potem še do mene. Kot sem tudi sama. Najprej do sebe, nato še do vseh ostalih ljudi, ki vrtijo moj svet.

Na prav poseben način si poljubil mojo dušo in nikoli ne bo več takšna, kot je bila pred tem.