Avgust

Avgust je skoraj mimo in tole pišem na vasi,
v naši hiški, ki ni čisto zares naša,
pa še vseeno smo tu že skoraj dva tedna doma.
Noro lepo se imamo, uživamo v tem,
kar smo pomagali ustvariti,
se dobro počutimo,
plešemo, pojemo, vriskamo, peremo, likamo, pospravljamo,
pobiramo zelenjavo na njivi, ki nam jo je letos urejala mama,
delamo zalogo za dolge zimske dni,
kuhamo, miksamo in smo skoraj popolnoma napackani,
ko naš polletnik okuša, kaj je to hrana, ki ni mleko.

Vmes, ko smo pakirali in pospravljali prejšnje stanovanje,
smo poročili še strica Petra in njegovo Mijo,
si obuli Allstarke (pa vedno sem govorila, da jih nikoli! ne bom imela, ha),
Izak je dobil prva dva zobka in postal pravi mali spretnež v obračanju za n stopinj
v bori eni minuti.

Ne, nismo še razpakirali vseh škatel,
ampak bomo že.
Počasi se daleč pride.
In sonce gre hitro za hrib,
da je noč kmalu pri nas.
Takrat se vse umiri,
poslušamo mir in tišino
in že sanjamo nove sanje.

Na morju smo bili

Medtem ko sta moja dva fanta šla k mami in atu, ker moramo spet nekaj pošraufat na avtu, ležim v postelji, z vročino, glavobolom in neko čudno tresavico - ah, res izgleda, kot da imam neko gripo.

Spet nimam pametnega razloga, zakaj se tako dolgo nisem oglasila, pa vseeno spet obljubljam, da bom bolj redna.

Na morju smo bili. Daleč. Na Pelješcu. Noro lepo je bilo in 12 dni je minilo, kot bi samo pomežiknil. Na oba očesa hkrati. Še za dvakrat toliko časa bi ostala, če bi možek imel toliko dopusta. In kampirali smo. Prvič v življenju sem v šotoru prespala več kot eno noč in nikoli več ne zamenjam za udobje apartmajev. Vse smo peljali v našem majhnem avtku, pa še nekaj za taščo smo spravili noter. Šli smo ponoči, da je Izak večino poti prespal. Zbudil se je malo pred trajektom in nič mu ni bilo jasno, ko je zraven njega sedela njegova tetka Tinkara. "Ej, ti pa ne pašeš v kontekst jutra!"
Vstajala sem delno do pretežno zgodaj in še bi takih mirnih, lepih juter.
Na morju se zdijo vse sanje dosegljive - in ne vem, kaj vpliva na to. Morda zrak, sol, valovi, burja? Kaj pa vem.
Domov smo prišli polni novega zagona in prepričani, da bo vsako leto še lepše. Že vsak dan je lepši!

Tudi z vročino, ko sva se z Izakom pod kovtrom crkljala sredi poletja, sredi belega dne.

Pa spet nazaj

Dolgo se že nisem oglasila
in hodila gledat, če je kdo namesto mene kaj objavil.
Pa spodbude sem dobivala iz okolice češ "sedaj imaš pa res veliko materiala za pisat".
Pa še res je.
Le časa si nisem vzela.
Da ga ni bilo, bi bil samo en slab izgovor.
No, sedaj pa mislim, da bo spet šlo pisat.

Najprej pa iskrena hvala za vse vaše komentarje na prejšnji objavi!

Izak je že velik dojenček in ne vem kam so šli že štirje meseci.
Zdi se mi, da ga imava že od vedno in da je preprosto že ves čas del najinega življenja.
Izredno rad je v družbi in se prav simpatično pogovarja in e-ja in a-ja in mmmm-ja.
Pase kravce, bere knjigo :), pozorno posluša, ko mu kaj zapojem, zapojeva, pozoren je na instrumentalno glasbo, se glasno smeji, cuka za lase in je za mami in očija najlepši dojenček.
Voziva se z vlakom in z zanimanjem opazuje okolico.
Vozimo se z avtom in ko je dovolj, jasno in glasno protestira.
Uživa v vozičku.
Rad ima svoje tete in strice. :)
Pa obe mami in oba ata.
Tudi s prababicami in pradedki se dobro razume
in očara najine tete in strice in sestrične in bratrance.
Prežural je že dve ohceti in eno zlato poroko.
No, žurala sva midva, on pa je sladko spal v vozičku.
Skupaj smo zlezli na Krim
in se sprehodili po Sečoveljskih solinah.
Šli na Brezje, pa na Bled,
na Zaplaz, v Lipico.

Na splošno pa prehitro teče čas
in skušam si vse zapomnit in kaj sproti zapisat.
Da ne bi šlo v pozabo, ker je preveč dragoceno!

(In obljubim, da bom bolj redna. Predvsem sebi.
In da fotke ne bodo nametane z vseh vetrov brez repa in glave.)

Izak

Čez rok je že bilo.
Ko me je spet pričelo "šipat"
in po tem, ko sva z Jernejem pogledala
en težak film in spila čaj s sosedi.
Pa sem mislila, da se spet heca,
kot se je že nekajkrat prej.
A tistega petka se ni. :)
Jernej je prižgal najino poročno svečo
in dojenčkovo svečko z Brezij.
In smo tiho prosili...
Pa sva poklicala Mileno,
da naj pride v nočno. :)
In se počasi,
ko je Jernej očistil sneg z avta,
odpravila v porodnišnico.
Potem smo se malo sprehajali,
malo smejali.
Ko je začelo it zelo zares,
pa vsak po svoje doživljali.
V soboto, ko se je zunaj že risalo sonce,
je najin popoln fantek prišel na svet.
In potem sva poslušala njegov močan glas
in neutolažljiv jok.
In bila hvaležna, zaljubljena in presrečna.
Se zahvalila in ga sprejela v najino družino.
Z molitvijo. Z zahvalo in prošnjo.
Skoraj en teden smo že doma.
Vsak dan podoživljam čudovito izkušnjo poroda,
se pogovarjam z Jernejem in gledam fotografije,
na katerih sva postajala oči in mami.
Poslušam mirno dihanje najinega fantka
in zadovoljne vzdihe in izdihe,
medtem ko spi.
Hvaležna in presrečna.
Za oba moja fanta,
ki sta moj svet.

Februar

Bolj kot se bliža pdp,
bolj se mi zdi,
da bi bila rada še malo noseča.
Po drugi strani pa si že
tako zelo želiva spoznati najino detece.

Dovolj bo izpitov za nekaj časa,
dovolj prevažanja v Ljubljano in nazaj,
sedaj bo čas, da hitro počistim stanovanje,
operem zavese,
pobrišem prah in posesam še vse skrite pajčevine,
potem pa počivam.

Če nas dete ne prehiti
in pol od mojih planov sploh ne bo prišlo na vrsto.

Vmes bi rada naredila še kakšno voščilnico na zalogo
in si omislila škatlo z božično-novoletnimi lepoticami,
ki jih očitno tudi letos ne bom začela prej delat,
kakor oktobra.

Ali pač.

Dobrodošel, februar.

Lepo nas preseneti, prosim.
In čimprej!

Hvala

Počasi gre h koncu nosečnost
in ne vem, kdaj je minilo teh osem mesecev,
ki smo jih do sedaj prehodili.

Čeprav že težko spim,
ne morem normalno sedet
in mi kot na najbolj strmem toboganu pada koncentracija,
sem hvaležna za vse to.

Da se učim še malce bolj potrpeti
in stisniti zobe
in zjutraj, ko vidim, da je ura šele tri,
skušati zaspati nazaj.

In potem spet na vsake pol ure tako. :)

Hvaležna pa sem tudi gospe Simoni,
ki mi je podarila 10 škatel oblačilc za dojenčka
in zanjo je bila tik pred iztekom izziva
Ko me inspirira #54 Hvaležnost narejena
tale zahvalnica.

Narejena je bolj na hitro, ker težko sedim na neudobnih stolih
(pa tudi na udobnih kavčih in posteljah),
po skici Mojo Monday 480
s Tininimi šablonami,
zato jo lepim tudi v galerijo meseca januarja.

Dobrodošlo, 2017

Dobrodošlo, leto 2017,
ki me počasi in prav lepo preobražaš v mami.

Ne bom rekla, da sem pripravljena na vse izzive,
ki mi jih boš prineslo,
a trudila se bom jim biti kos.

Veselim se vsega, s čimer nam boš postreglo
in želim si, da te ohranim v najlepšem spominu.

In tako tudi vsi vi,
ki se ustavite tu in z mano verjamete v sonce.

Naj vam bo lepo v tem letu.
Toplo pri srcu.
In mirno v njem.

Z nasmehom na obrazu,
z zaupanjem v Življenje,
prijaznimi ljudmi okrog vas,
in vašimi najljubšimi tesno ob vas,
ki vam bodo znali pokazati,
kako veličastno je Življenje
in kako lepo je,
ker so ob vas.

Naj se iskri -
v srcih,
v ljudeh,
v očeh!