Pa spet nazaj

Dolgo se že nisem oglasila
in hodila gledat, če je kdo namesto mene kaj objavil.
Pa spodbude sem dobivala iz okolice češ "sedaj imaš pa res veliko materiala za pisat".
Pa še res je.
Le časa si nisem vzela.
Da ga ni bilo, bi bil samo en slab izgovor.
No, sedaj pa mislim, da bo spet šlo pisat.

Najprej pa iskrena hvala za vse vaše komentarje na prejšnji objavi!

Izak je že velik dojenček in ne vem kam so šli že štirje meseci.
Zdi se mi, da ga imava že od vedno in da je preprosto že ves čas del najinega življenja.
Izredno rad je v družbi in se prav simpatično pogovarja in e-ja in a-ja in mmmm-ja.
Pase kravce, bere knjigo :), pozorno posluša, ko mu kaj zapojem, zapojeva, pozoren je na instrumentalno glasbo, se glasno smeji, cuka za lase in je za mami in očija najlepši dojenček.
Voziva se z vlakom in z zanimanjem opazuje okolico.
Vozimo se z avtom in ko je dovolj, jasno in glasno protestira.
Uživa v vozičku.
Rad ima svoje tete in strice. :)
Pa obe mami in oba ata.
Tudi s prababicami in pradedki se dobro razume
in očara najine tete in strice in sestrične in bratrance.
Prežural je že dve ohceti in eno zlato poroko.
No, žurala sva midva, on pa je sladko spal v vozičku.
Skupaj smo zlezli na Krim
in se sprehodili po Sečoveljskih solinah.
Šli na Brezje, pa na Bled,
na Zaplaz, v Lipico.

Na splošno pa prehitro teče čas
in skušam si vse zapomnit in kaj sproti zapisat.
Da ne bi šlo v pozabo, ker je preveč dragoceno!

(In obljubim, da bom bolj redna. Predvsem sebi.
In da fotke ne bodo nametane z vseh vetrov brez repa in glave.)