Na morju smo bili

Medtem ko sta moja dva fanta šla k mami in atu, ker moramo spet nekaj pošraufat na avtu, ležim v postelji, z vročino, glavobolom in neko čudno tresavico - ah, res izgleda, kot da imam neko gripo.

Spet nimam pametnega razloga, zakaj se tako dolgo nisem oglasila, pa vseeno spet obljubljam, da bom bolj redna.

Na morju smo bili. Daleč. Na Pelješcu. Noro lepo je bilo in 12 dni je minilo, kot bi samo pomežiknil. Na oba očesa hkrati. Še za dvakrat toliko časa bi ostala, če bi možek imel toliko dopusta. In kampirali smo. Prvič v življenju sem v šotoru prespala več kot eno noč in nikoli več ne zamenjam za udobje apartmajev. Vse smo peljali v našem majhnem avtku, pa še nekaj za taščo smo spravili noter. Šli smo ponoči, da je Izak večino poti prespal. Zbudil se je malo pred trajektom in nič mu ni bilo jasno, ko je zraven njega sedela njegova tetka Tinkara. "Ej, ti pa ne pašeš v kontekst jutra!"
Vstajala sem delno do pretežno zgodaj in še bi takih mirnih, lepih juter.
Na morju se zdijo vse sanje dosegljive - in ne vem, kaj vpliva na to. Morda zrak, sol, valovi, burja? Kaj pa vem.
Domov smo prišli polni novega zagona in prepričani, da bo vsako leto še lepše. Že vsak dan je lepši!

Tudi z vročino, ko sva se z Izakom pod kovtrom crkljala sredi poletja, sredi belega dne.