Avgust

Avgust je skoraj mimo in tole pišem na vasi,
v naši hiški, ki ni čisto zares naša,
pa še vseeno smo tu že skoraj dva tedna doma.
Noro lepo se imamo, uživamo v tem,
kar smo pomagali ustvariti,
se dobro počutimo,
plešemo, pojemo, vriskamo, peremo, likamo, pospravljamo,
pobiramo zelenjavo na njivi, ki nam jo je letos urejala mama,
delamo zalogo za dolge zimske dni,
kuhamo, miksamo in smo skoraj popolnoma napackani,
ko naš polletnik okuša, kaj je to hrana, ki ni mleko.

Vmes, ko smo pakirali in pospravljali prejšnje stanovanje,
smo poročili še strica Petra in njegovo Mijo,
si obuli Allstarke (pa vedno sem govorila, da jih nikoli! ne bom imela, ha),
Izak je dobil prva dva zobka in postal pravi mali spretnež v obračanju za n stopinj
v bori eni minuti.

Ne, nismo še razpakirali vseh škatel,
ampak bomo že.
Počasi se daleč pride.
In sonce gre hitro za hrib,
da je noč kmalu pri nas.
Takrat se vse umiri,
poslušamo mir in tišino
in že sanjamo nove sanje.