Lepo, nepozabno in precej naporno.

Nič ne pišem, vem, in manjka mi. Zelo. Ampak pride čas, ko bo tudi pisanja več. :) Obljubim (še posebej sebi).

Odštevam dneve do sobote, ko odpeketamo v moj raj. Na Lošinj. Tam bo branje, skakanje, plavanje, tarokiranje, odkrivanje novih poti, sprehajanje po mestecu, spanje, morje, oddih kot se šika. Se mi zdi, da se zadnja leta tega počitnikovanja na Lošinju veselim še bolj kot takrat, ko sem bila še majhna punčka in dan pred odhodom od vzhičenja nisem mogla zaspat. Še petkrat grem spat, potem pa bomo natovorili avto in šli.

Se imam pa ne glede na vse, kar se dogaja, po eni strani čisto fejst.
V petek smo se s super družbo podali na peš romanje od Šentvida, tega Ljubljanskega, pa do Brezij. Lepih deset uric hoje. Do Kranja je še šlo, smo si imeli veliko za povedati in sproti pozabili, da nas pa malo vseeno že bolijo noge. Od Kranja naprej pa se je začelo tisto ta pravo romanje. Preizkušnja volje in moči. Vztrajnosti in vere.

Ampak smo prišli. Nekateri prej, drugi malce kasneje. Vmes smo se nasmejali, malo pokričali in se nekajkrat ugriznili, da nismo zavpili od bolečine.
Na cilju smo sezuli superge in nogavice in prešteli žulje. Odšli še v baziliko, se Mu pri sveti Daritvi zahvalili za prehojeno pot in se priporočili za naprej. Tako in drugače.
In odšli proti domu.

Verjetno mi ni treba pojasnjevat, da sem skoraj celo soboto prespala in počivala, ker me noge niso zmogle ohranit v vertikalnem položaju. Pa mi ni žal. Ker sem v tisti noči prišla do mnogih spoznanj in udarila marsikatero dobro debato z ljudmi, ki jih kličem prijatelji. Lepo, nepozabno in precej naporno. A nedvomno vredno. :)