Nazaj sem!

Včeraj smo rekordno hitro iz Lošinja prispeli domov. 10 dni takooo hitro mine, da se človek samo trikrat obrne, dvajsetkrat skoči v vodo, se nekajkrat namaže s kremo za sončenje in enkrat z jogurtom (ker pač krema ni dovolj dolgo zdržala), parkrat prehodi skrivnostne vasice v jedru mesta in potem je že skoraj čas za odhod.

Mmmm. :)

Pa vendar je bil vedno čas za popoldansko kavo, za sladoled, za branje knjig, za pisanje razglednic. Za večerno ležanje na pomolu, opazovanje zvezd in poslušanje morja. Za najti notranji mir. Za spletati vezi z domačini, ki me vedno očarajo s svojo odprtostjo, sproščenostjo, nenavadno prijaznostjo...

Duša se je spočila in danes bi šla kar nazaj, ker se mi zdi, da se mi tam čas ustavi. Ker ni hitenja, ni vsakodnevnega "kaj že moram danes še naredit?!".
Pa bom morala počakati še kakšen mesec in pol, da se ponovi moja doza morja. Ampak bo. Prvič, ko bom imela september prost, po dolgih letih osnovne in srednje šole, si bom pač v prostem septembru privoščila morje. Ker ne morem brez njega.