med njunimi potrebami,
klicih po pozornosti,
jokajočih pogledih,
hudih krikih.
Včasih tudi kakšno histerijo doživimo.
Diham globoko in se trudim ne reagirat na prvo žogo,
ker je to najslabše.
Afekti so dobri, samo reakcije, ki jih bi včasih naredila kot njihovo posledico,
so strašno slabe.
Krmarim med srcem, razumom, čustvi in tistim,
kar mi je prineslo znanje iz faksa.
To zadnje je še najtežje, resnici na ljubo.
Ne vem, če delam prav,
Jerneja sprašujem za potrditev in si želim,
da bi, ko odrasteta,
vedno čutila in globoko v sebi vedela,
da sva se resnično vedno trudila
dati največ in najboljše,
kar in kakor premoreva.
In na koncu vedno ugotovim,
da je mirno srce,
ki z objemom sprejme otroka,
