Pomlad prihaja!

Mmm. Jo že slutim. Ti sončni dnevi me spravljajo v boljšo voljo in zjutraj, ko grem v šolo, vidim skozi okno (za tiste, ki ne veste - do šole imam pač samo nekaj metrov po hodnikih in nekaj stopnic) sonce, ki se prebuja. In vem, da bo dober dan. :)

Tale teden sem kar bolj polna energije, več se mi da, imam zagon. Veselim se dneva, ko se zbudim in vesela sem zvečer, ko ležem v posteljo in pomislim, kako dober dan je bil. V šoli nisem zaspana, ampak sledim pouku (več kot v celi gimnaziji, kar sicer ni pohvalno, a vsaj na bolje se premikajo stvari :)). 
Upam samo, da se ne prikrade kakšna pomladanska utrujenost, ker sedaj ni časa zanjo. Veliko preveč stvari je za dokončat, naredit, šola želi veliko pozornosti in treba se ji bo zares posvetit "na polno". Ampak potem ko bo matura mimo, bodo prišle najdaljše počitnice v življenju. I like it! :)

Kaj pa vaša pomlad? :)

Verjamem v sonce!

Verjamem v sonce, tudi ko ne sije.

Verjamem v ljubezen, tudi ko je ne čutim.

Verjamem v Boga, čeprav Ga ne vidim.

~vrstice, zapisane na steni koncentracijskega taborišča

foto: aleš kalin
Lošinj, kje pa drugje!

V prvem in drugem letniku gimnazije je bil ta citat moj najljubši in z njim sem "okužila" kar nekaj ljudi. Potem sem malo pozabila nanj, sedaj pa se večkrat prikrade v misli.

In nekaj dni nazaj sem začela razmišljat o tem, da prejšnji naslov bloga pač ne paše več...

In danes je kot preblisk spet prišel na misel zgornji citat. In stvar je bila odločena.

Ne vem kdaj se ga bom naveličala, oz. se mi bo spet zazdelo, da pač ne paše več in ga zamenjala. A za zdaj mi je všeč, ker je pozitiven in gleda naprej... :)

Hugs

Sometimes it's better to put love into hugs than to put it into words. 

~Author Unknown

Iskren objem je pa res nekaj najlepšega, kar lahko dobiš! 

Včeraj sva imeli s cimro debato na to temo in strinjava se,

da je včasih objem pomembnejši od česarkoli drugega.

Le da je nekdo ob tebi, zate.

:)

Majhna Neža

Včasih bi rada bila spet dojenček, ali pa vsaj majhna punčka, ki ji ni bilo treba hoditi v šolo, niti razmišljati do kdaj mora kaj narediti, niti misliti na posledice dejanj, nikakor ne planirati za dva ali tri mesece vnaprej, se ne obremenjevati, kaj bo prinesel jutrišnji dan (za katerega nikjer ne piše, da sploh pride).

majhna Neža

Če bi bila kje vrata, da bi stekla nazaj v svoj svet domišljije, ko sem svojo punčko Mimi tolažila, naj ne joka, kot najtrdnejša ženska, mati, ki je v življenju že mnogo prestala, ki jo je življenje že marsičesa naučilo in jo naredilo močno in trdno, vase verujočo gospo, bi brez pomislekov stekla do njih, jih odprla, vstopila in močno zaloputnila za sabo, naj se nikoli več ne odprejo.

Ja, to si želim takrat, ko se mi stvari rušijo, ko nič ne gre po planu, ko se mi zdi, da nikjer ne vidim izhoda, da gre vse le še navzdol.

In potem se zasanjam in se spomnim, kako sem si takrat neskončno želela odrasti, ker je odlično biti odrasel, ker te vsi spoštujejo, ker lahko piješ kavo, ker lahko prižgeš cigareto, ker lahko voziš avto, ker greš lahko kamorkoli hočeš. Ker je to življenje, ki je ležerno in ti nič ni treba storiti, vse je v najlepšem redu, pa še mami ti ne tečnari, da pospravi svojo sobo (pa čeprav si jo že včeraj).

Zbudim se. In se ponovno sprijaznim, da bo treba naprej, če želim nekoč zares uresničiti vsaj kakšen majhen delček svojih otroških sanj. Sprejeti moram tisto, kar mi pride na pot, da bom z vsakim naporom, ki ga bom premagala, močnejša.  Nič ne bo prišlo samo od sebe, vsako stvar si bom morala priboriti, izboriti, zgarati, prislužiti. Sanje pa vseeno morajo ostati - vizija, ki ji moram slediti.

Seveda se vam je!

Naslov se navezuje na moje (retorično) vprašanje, ki ga postavljam sedaj:

Se vam je že kdaj zgodilo, da ste SMS tipkali eni osebi, poslali pa ste jo drugi, ki je po nekem čudnem naključju omenjena v SMSu?!

Ja, najbrž se vam je, ali pa je bila zgodba tej podobna.

Danes sem pekla muffine za mojo drago Tamaro, in se oh in sploh pripravljala na podvig, kako jih bo jutri dobila, ali pa vsaj na to, na kakšen način ji jih bom izročila. Ker pa si je muffine že v začetku tega tedna zaželel tudi Benjamin, sem jih tudi njemu obljubila "eno škatlo". In ker sem danes ugotovila, da naša velika "bajta" ne premore dveh normalnih škatel, sem pač vse muffine zložila v eno, ki jo bo jutri dobila Tamara, Benjamina pa sem želela obvestiti, da si jih bo moral priboriti pri njej. Seveda sem mu to nemudoma želela sporočiti in v vsej naglici in jezi, sem SMS tipkala med hojo proti slaščičarni, ker sem že zamujala na večerni klepet ob tortici z Niko. In seveda poslala SMS Tamari, namesto Benjaminu in to ugotovila, ko je bil SMS že dostavljen.

Super, Neža, uničiš si načrt pa še presenečenje za Tamaro!

Ampak v glavi je že plan B, tako da presenečenje vseeno bo! :)

Muffine si bosta pa prijateljsko razdelila, vsaj upam! ;)

Prava sreča ni v množici prijateljev, ampak v njihovi vrednosti in izboru.

-Ben Jonson

Tudi ona je ena taka roža!

Danes praznuje svoj rojstni dan moja dobra prijateljica. Za časa osnovne šole najljubša sošolka, sedaj pa najljubša bivša sošolka. Ampak dejansko naju je povezal čas po koncu osnovne šole, ko ob petkih pozvoni telefonček in dostavi sms s približno tako vsebino: "Čaj ob 7h?! Pr men al pr teb?"

In tako petkovi večeri minevajo skoraj rutinsko, vsakič pri naju doma, včasih se zgodi še kakšen sprehod. Takrat skupaj sanjariva. :)

V štirih letih petkov sva imeli dovolj časa, da sva podoživeli najina druženja iz osnovnošolskih dni, ko sva skupaj hodili v glasbeno šolo, ko sva se kdaj pa kdaj tudi skregali, brskali za darili, ki jih je potem prinesel Miklavž, si zaupali v koga sva zaljubljeni, pa to, kako sta najini mlajši sestri tečni itd. Dušici, ki sta se razumeli, torej. In se še vedno razumeta.

Vse najboljše, draga moja! :)

Na še mnogo najinih čajev in na še mnoge lepe spomine!

Misli pa so...

tukaj!

morje!<3

26. septembra 2011 smo se, ko smo se vračali iz Barcelone, ustavili v neki francoski vasici (neki zato, ker se ne spomnim njenega imena, list s točkami potovanja je pa neznanokje), kjer se je zgodilo toooliko stvari, da se sedaj, ko se spominjam za nazaj, čudim, da me takrat ni bolela glava.

Najprej smo si ogledali eno majhno cerkvico, v kateri je bilo tako vroče, da je moj dragi Jakob (interna) kar stekel ven iz te cerkvice. Potem smo se z družbo usedli v prvo picerijo, ki smo jo zagledali in na plakatu, ki je visel pri vhodnih vratih, je izgledalo, da bodo pice dobre. Ajde, damo za eno pico 9€, verjetno pa bo nekaj dobrega to.
Hm. Pride natakarica. Začne francosko, vljudno vprašamo, če govori angleško, ona nima pojma niti kaj smo vprašali. OK, Jakob in Urh aktivirata svoje roke in se poskušata s pomočjo še ostalih prisotnih zmenit, kakšne pice in koliko jih želimo naročiti.
Lačni lačni lačni. Pridejo pice. Takšna žalost! Skoraj jezno pojemo, nakar se spomnim, da sem nekje videla Spar. Plačamo (drago plačamo) pice in gremo v Spar. Kupimo jogurte, piškote, rogljičke. Vse. In mleko. Tako obupno sem si želela šejk že od začetka potovanja...
In potem gremo plavat. Zelo inteligentno zavijemo na napačno ulico (se ne spomnim točno, ampak mislim, da je bila ideja moja, da je tam zagotovo bližnjica...), pa smo do obale hodili slabe pol ure.
Na plaži ni bilo kabin. K sreči smo se že v Barceloni naučili, da moramo na plažo vzeti deko (ker pač nihče ni imel s seboj kopalne brisače), da se  lahko preoblečemo (v Barceloni računajo uporabo WCja, pred kabinami pa so neskončno dolge vrste).
Gremo plavat. Uf. Streznitev. Ledeno mrzla voda. No, tam okrog 20°C. Hitro plavamo, da nas preveč ne zebe. In potem pridemo ven, pa nas še enkrat strezni - tokrat zares leden tuš.
In potem, se mi zdi, smo se odpeljali.

No, bolj zanimivi dogodki tega dne so se mi vtisnili v spomin. In prav zabavno jih je bilo sedaj podoživeti.
Pa ugotovila sem, da me glava ni imela za kaj bolet. To je del potovanja in ko se odpravljaš, moraš vedeti, da se lahko zgodi tudi kaj takega. To dela potovanje noro, to dela spomine!

Sicer pa sem danes bila na snegu in se lopatkala. Poročilo sledi, ko bodo tudi fotke zrihtane! :)



P. S.: Hvala, draga cimra Eva! :)
Saintes - Maries-de-la-Mer je ta vasica! :)

Dan s sestrama in bratom :)

Čeprav vikend preživljam v družbi viroze (ki se je napovedala že v torek..), mi nikakor ni dolgčas. :)

Zavestno si lahko vzamem čas za najboljšega brata in najboljši sestri.

Dopoldne sva bila z Jožetom sama doma in zelo zabavno se mu je zdelo, ko je pisal smse moji prijateljici, ki ga je spodbujala k temu, da bi mi nagajal. Potem sva se še prežgečkala in nasmejala, pa še čudila sem se njegovi iznajdljivosti in zanimivim odgovorom na moja vprašanja. In pri svojih 10ih letih zna biti prav zabavno sarkastičen. Seveda ga ni čez hokej; razložil mi je vso sceno, ki se sedaj dogaja (zapomnila sem si pa bolj malo). Povedal mi je tudi vse od A do Ž v povezavi s Harryjem Potterjem in snemanji filmov po teh knjigah.
Kje je že čas, ko je bil tak majhen pikec, ki ni nikomur nagajal... :)

že od vsega začetka zabavni brat! :)

Ko sta se Ema in Marija prikazali iz intenzivnih pevskih vaj, smo pa spet užgale debato na stare dobre čase, ko smo se igrale za učiteljice; jaz in Marija sva bili učiteljici (obvezna oprema: mamini štikli), Ema pa je bila učenka. Smeha polna mera, ko smo obujale spomine. Pa malo smo podebatirale kaj se kateri dogaja - to je res dobra zadeva. :) Odkar je Marija srednješolka, imava več skupnih tem, potem pa še Ema odlično pade v debato, čeprav je malo mlajša - ravno v ta pravi puberteti, da včasih reče kakšno tako, da moraš prav pomisliti, kaj je rekla, preden lahko čisto zares bruhneš v smeh. :)
Kakorkoli, sestre rojene, sestre vzgojene, vedno sestre! :)

odkar je mami nehala 

pogosto vzpodbujat "skupinsko fotkanje",

imamo bolj malo skupnih fotografij... :)

Top petek, ne glede na vse!

Tale petek ni bil tako švoh, kot sem mislila, da bi lahko bil. :)

Jutranja vožnja proti LJ je bila zabavna, 7 žensk v avtu - lahko si mislite, kako je bilo. ;)
In potem sem se z M. odpravila na Filozofsko fakulteto, kjer so me besede predavatelja na Oddelku za pedagogiko in andragogiko prepričale, da je to tisto, kar želim.

Potem pa odmor, pa srečevanje mnogih poznanih obrazov, pa sošolk, sošolcev in prav prijten občutek sem imela, ko smo se srečali in rekli vsaj kakšen stavek. :)


Kaj pa me je presenetilo?! To, da bodoči študentje hodijo na informativne dneve s starši. Halo?! Ok. Pokomentiram, rečem nekaj sarkastičnih stavkov, se spogledam z M. in poslušava predstavitev do konca. Na koncu sledijo vprašanja. Ki naj bi jih postavljali bodoči študentje. Hm, sledi presenečenje! Vprašanja postavljajo starši! Pa bi se najraje obrnila in ji vpričo vseh pristonih rekla: "Gospa, a pa boste vi študiral, al vaša hčerkica?!" Požrem svoj komentar, zavijem z očmi in glasno cmoknem. Ja, nevljudno obnašanje, vem, ampak zdi se mi tako ... neumno?! Morda napačen izraz, ampak ne najdem pravega. Postavim si vprašanje, kdaj bodo otroci takih staršev odrasli? Kdaj se bodo osamosvojili, kdaj si bodo upali zaživeti?! Kdo si bo mislil, da se obremenjujem z neumnostmi in da kaj se sploh s tem ukvarjam, ampak meni res ne da miru!

No, kakorkoli. :) Jaz sem odločena, tri mesta so v moji glavi zapolnjena in vem, da mi bo uspelo. :)
Pa tudi tale petek je bil top shit, pa cel ta teden je bil en tak luštn poseben teden. :)

Imejte lep vikend! :)

All you need...

(ste pričakovali, da bo naprej napisano "is love"?!)

No, pa se to ni zgodilo. ;)
S temi tremi besedami se je začel naslov za esej v današnji predmaturi iz angleščine in zeeelooo sem si želela, da bi lahko kaj na temo, ki je bila nadaljevana v naslovu, napisala tudi sem, pa je gospa profesor prosila, da ne govorimo okrog, ker na večini gimnazij še niso izpeljali predmature - pišemo pa enako... No, bo pač počakal ta meni zelo ljubi naslovčič do nadaljnega, da moji vrstniki okusijo to nenavadno stvar, ki se hitro približuje. :)

Smo se pa s cimrami imele ta teden, ki je bil res kratek (ker sem samo v nedeljo in ponedeljek spala v domu...), zelo dobro. :) Pač je debata nanesla na nenavadne teme in Eva je, preden smo si zaželele lahko noč, predlagala, da to nekoliko zabeležimo. Mislim, da smo na papirno tehniko pozabile, ampak lahko nadomestimo v ponedeljek.

Vam pa naj kar fotke povedo, o čem je tekla debata... ;)

...

 ...

 ...

...

In še o mnogih drugih stvareh, ki (ni)so zastonj! ;)

Pogovor (mislim, da) ni potekal v zgornjem vrstnem redu in niti ne pomeni, da želimo, da se stvari dogajajo v takem zaporedju.

Drugačna tedna

Začenja se nov teden in želim si, da bi bil vsaj približno tako uspešen, kot je bil prejšnji. Teoretični uvod za psihologijo je bil napisan že en dan pred rokom (čeprav se s tem ni za hvalit...), tudi poročila za vaje iz kemije so bila tip top in v četrtek zvečer sem si prav oddahnila, ko sem vse spravila pod streho. Uau, sem si rekla, čeprav sem bila tako utrujena, da sem takoj padla v posteljo in zaspala. V petek sem šla v šolo z nekim občutkom lahkotnosti in zadovoljstva.

veter v laseh in svoboda svoboda svoboda!

Normandija, Francija 2011

foto: Teja Jereb

Za ta teden ni takšnih velikih nalog, kot so bile v prejšnjem in tudi ne bo rutinskih naslednjih 5 ali 6 dni. Že Prešernov dan spremeni rutino tedna, potem pa se bo v četrtek odvila še predmatura in v petek se bom sprehodila po kakšni izmed faklutet. No, po eni. Pravzaprav niti ne vem, ali naj se tega veselim, ali ne. Gneča bo, pa vsi bodo hlastali po informacijah o študiju, pa profesorji bodo gotovo tako olepšali vsako stvar itd., realna slika se bo pa pokazala čez kakšno leto. Verjetno. Kakorkoli, Filozofska me pričakuje in tale teden, ki prihaja, mi je že sedaj všeč, pa naj bo petek dober ali pa slabši dan.