In potem sem se vprašala: "Neža, pa zakaj jamraš?"
foto: ati :)
In za tem misel nanese še na dečka, starega leto dni, ki je za vedno zaspal v začetku tega tedna.
Kako grozna sem, v navalu smiljenja sami sebi popolnoma pozabim, kakšna milost je to, da sploh sem, da živim, da obstajam, da se vsako jutro zbudim in grem dnevu naproti, čeprav ne vem, kaj vse bo prinesel s seboj.
Imam roke in noge, zdrava sem. Grem skoraj povsod, kamor si zaželi moja razvajena ženska duša, imam prijatelje in družino, sonce sije, kadarkoli si zaželim, lahko grem do klavirja in si kaj zaigram. Živim, ni se mi treba obremenjevati s tem, ali bo operacija uspešna ali ne, ne mislim na to, da mogoče moja bolezen lahko v dveh mesecih tako napreduje, da me popolnoma ohromi, in jaz se sekiram, ker pač nisem opravila tistega, kar bi za svoje zadoščenje morala, življenjskega pomena pa to pač nima!?
Come on, ženska, nasmej se in pojdi naprej, ker ti je dano živeti!
Vsak se kdaj pa kdaj smili sam sebi in je to popolnoma normalno. Včasih pač paše. Zato, da nas potem taka in podobna spoznanja streznijo in da smo lahko spet boljše volje. In hvaležni, ker nam gredo morda narobe samo drobne malenkosti, ki nimajo nikakršnega pomena.
OdgovoriIzbriši