Glavobol in še kaj

Glavobol me daje. In ne, nimam mačka, ker za mačka ni razloga. Ker konkretno nisem feštala že skoraj eno celo leto. Pa se ne morem odločit, če mi je to dobro, ali pač ne. Ah, kakorkoli. Glava me od razglabljanja zagotovo ne bo nehala bolet.

In nasploh sem čudna danes, totalne bedarije me zamorijo in spravijo v neprijetno počutje. Takšno počutje, ki mi gre na jetra, tako zelo, da bom šla kmalu spat za dve uri, da prespim.
Nekaj časa nazaj sem bila še zelo proti temu, da je treba stvari prespat in da si naslednje jutro OK. Ker sem zagovarjala dejstvo, da moraš stvari premleti v sebi in jih umsko doumeti, prežvečiti in potem pozabiti. Zadnje čase mi to spet jemlje čisto preveč energije, zato grem raje spat, čeprav si še pred nekaj meseci nisem mislila, da bom kdaj dejansko to počela.
Sploh zato raje prespim zadeve, ker se mi itak ponavljajo trikrat ali štirikrat na teden. Vsaj tolikokrat. Včasih tudi sedemkrat (še dobro, da ima teden samo 7 dni). In je res škoda, da bi vsakič znova umsko premlevala stvari, ki sem jih itak že n-krat, pa mi ni dosti pomagalo. Bljak.

Me pa čudi, da nisem poleg tega čudnega počutja še tečna. Se mi zdi, da nimam energije, da bi bila še tečna zraven vsega, ampak še dobro, ker ni pošteno do ljudi okrog mene, da bi morali prenašati še mojo tečnobo.
No, bila bi pa tečna, če bi bil današnji dan tak, kakršen je bil včerajšnji. Po zavesi so se namreč sprehajale moje nove cimre, najprej le nekaj, potem pa ogromno novih cimer, mravlje. In ko sem pogledala na okensko polico, jih je bilo tam malo morje. In potem sem sesala in sesala in šla ven gledat, od kje te mravlje in ugotovila sem, da jih je po fasadi za manjši ocean in so očitno nekje našle špranjo, skozi katero so prišle na moje posestvo. Čudno, da niso prišle skozi okno, ki je skoraj ves čas odprto. Ne, so si otežile zadevo. Jaz pa ne. Biokill, pa gremo. Sedaj razumem sindrom pridnih žensk, ki po njivah strašijo s tistimi špricami.

Ah, čudna je tale objava. In kar nekaj stavkov se začne z veznikom. Ni mi všeč tak način pisanja, samo danes mi žal ne gre drugače. Grem prespat.

Ja, pa še res je!

In many ways.

Moj super brat :)

Kul brata imam.

Od mene je mlajši natančnih 8 let, 14 dni in še nekaj ur.

Je športnik. Po srcu odbojkaš, po duši hokejist. (To se sicer zelo tepe z mojo glasbeno dušo.)

Zelo (ampak res zelo!) se razume z mojimi prijateljicami. Včasih si dovoli vzeti moj telefon in jim piše SMSe. In potem ni nič jasno njim, meni pa še manj.

Enkrat, ko je bil bolan, sem mu dovolila brskati po FBju in ko si je ogledoval profil prijatelja, je ob fotki iz igrišča zmagoslavno rekel: "Neža, on je moj vzornik!" Meni pa itak spet ni bilo nič jasno... :)
Ob mojem današnjem brskanju po internetu in prepovedi, da spet gleda risanke (saj vem, zelo vzorna sestra sem, ampak on je risanke danes že res dolgo gledal...), se je domislil "mehanizma" za odpiranje in zapiranje vrat. Povezal je s špago mojo sobo in sobo pol štuka višje in rekel, naj odprem vrata. :) Brihtna buča. :)

Potem je še vzel lončka, ju povezal in hotel, da se preko špage pogovarjava. Seveda v različnih prostorih, da se nisva slišala. In navdušeno je ugotovil, da deluje. :)

Oh in ah, ponosna sem nanj! :)

Čeprav je pri treh letih, ko sem sedela v sobi in se učila, prišel k meni in rekel v polomljeni slovenščini, da mi bo povedal nekaj po angleško. Prosila sem ga tudi za prevod tega njegovega prvega angleškega stavka, in prevedel ga je pravilno. Rekel mi je pa: "Neža, you're a super cow!"

Enkrat me je že povabil na zmenek. Dobila sva se v nedeljo zvečer pred TVjem, natančno ob 18h in gledala  hokejsko tekmo.

Nekajkrat pa sem bila že njegova najljubša sestra (od treh) in to samo zato, ker sem mu obljubila, da bova skupaj gledala nogometno tekmo. :)

Moj najljubši brat. :) O, ja. :)

Ko te sedem kilometrov spravi na realna tla

No, tako. Zadnjič sem šla laufat. Nazadnje sem za sprostitev tekla marca, se mi zdi. V Dolini.

Prejšnji teden sem šla na svojo turo med medvede, tukaj, doma.

In žalostno razočarano ugotovila, da sem fizično nesposobna za teh mojih ubogih 7 km do avtoceste in nazaj. Še manj pa psihično.

Očitno bom morala začeti spet nabirat kondicijo in to korak za korakom. Počasi. In spet začet skrbet za svoje zdravje, ker mislim, da to nikamor ne pelje. Obup.

Danes bom šla ponovno, ampak bom turo skrajšala. Samo do "jelenčka". In to turo ponavljala, dokler je ne bom pretekla brez problema, v spodobnem času. Šele nato pride na vrsto avtocesta.

Če sama ne poskrbim zase, kdo pa bo?!

Prijazna gospa na blagajni in Oliver

Oh in ah. Obisk Oliverjevega sobotnega koncerta mi je bil očitno usojen, saj ima kar zabavno ozadje tole dejstvo, da sem v soboto prav zares bila v Križankah.

Simfoniki RTV, Oliver, nek pevski zbor iz Zagreba, Oliverjev band, pa tisti klavir tam sredi odra... In potem zaigra in zapoje, ma, da se ti duša ogreje! :)

Ne samo ogreje, prav ponese te na morje, v nebesa. Ne znam opisat občutka. Mir, veselje, navdušenje.

Alja, hvala še enkrat! :)*




In tisti dan sem se spet zavedla, da ni samo po sebi umevno, da te na blagajni železniške postaje pričaka prijazna gospa. Po tem ko me je premerila od glave do pet in sem prijazno prosila za karto do Ljubljane, me je še enkrat premerila s pogledom in rekla: "A enosmerno?" In sem pritrdila. Že z rahlo grenkim cmokom v grlu, ker nisem vedela, kaj sem narobe naredila, da je tako grobo rekla. Pa se je v naslednji sekundi spremenila v najbolj nasmejano žensko v tistem večeru, namignila, da me bo gotovo kakšen bolj zanesljiv prevoznik pripeljal nazaj domov in mi zaželela čudovit večer. "Hvala, enako tudi vam!" sem še dejala in odšla ven, čakat vlak.

Čeprav je padal dež in sem ugotovila, da so moji novi mustangovi čevlji že napacani in da je tudi moja bela majica že nekje malo rumenkasta (in to od dežnika!?), sem bila že pred odhodom v Ljubljano polna energije. Zaradi te prijazne gospe, ki mi je s tremi stavki naredila tak dan, da je bil najodličnejši, pa tudi če ga kasneje ne bi začinil še Oliver!

Lepa beseda...

Ne vem kaj naj  napišem pod itak zgovorno fotko. Odgovori na vsa vprašanja so zgoraj zapisana, toda ljudje se velikokrat iz (ne)znanih razlogov bojimo povedati, reči, prositi.

Ampak lepa beseda vedno pravo mesto najde. :)

Štirka

Malce sem vraževerna. In verjamem, da ima štirica v mojem življenju poseben pomen. Ne vem zakaj, a gotovo ga ima.

Nekaj primerov:

• Rojena sem četrtega v mesecu.
• Tudi mami je rojena četrtega v mesecu.
• In babi tudi.
• Po atijevi strani imam 4 sestrične.
• Po mamini strani sem od dvanajstih vnukov rojena četrta.
• Obe mamini sestri imata 4 otroke. Tudi mi smo štirje.
• Izpit za avto sem naredila 4. 4.
• ...

In danes smo četrtega. Enega od posebnih četrtih. :)

Vse najboljše, mami! :)

Zelo te imam rada.

In še dolgo ostani tako mlada. :)
Saj veš, tistih tvojih večnih petindvajset. ;)

Tak dan

Pridejo dnevi, ko mi paše en in zgolj samo en komad v celem dnevu. In danes je eden takih.
Tale komad je danes na sporedu, niti ne prvič in verjetno tudi ne zadnjič. Replay. Replay. Pa še enkrat in še nekajkrat.

Pa še sama ne vem, zakaj. Pač mi paše in to je to.

Pa šalca kofeta, ki je božanski. In kupi zvezkov.

No, to glih ne. Je pa kr.

Včeraj sem na FBju prebrala tisto stanje z besedami: "No, to glih ne. Je pa kr." Katja, oprosti, ker te takole nevede citiram.

Ampak z namenom. :)

Sem ugotovila, da sicer čez šolsko leto nisem imela časa za pogrešanje prijateljev iz generacije 2010/11 (in starejših :)), jih pa vsekakor hranim v svojih spominih.

Vsakega na svoj način.

Večkrat smo se s kom srečali, na hitro in nevede, samo za živjo, rekli besedo ali dve in odhiteli vsak po svoje. Niti nisem imela časa, da bi pustila spominom priplavati na površje, vse je nekako blisknilo mimo mene.

Vendar ko sem včeraj prebirala tiste komentarje pod objavo in malce poklikala po profilih, sem začutila vsakega posebej. Kot da ne bi nikoli minilo leto dni, ko nismo govorili, ko so bili med nami le bežni in neosebni smsi in kot da bi se nazadnje videli včeraj na kavi. Ali se pač nismo spremenili, ali pa smo pred tem časom tišine vseeno zgradili odnose na nekem nivoju. Ali pa samo pustimo, da se zgodba o prijateljstvu spet začne spletati?

Prav vsi so zapisani na rdečem listu. Rdečem listu, ki je popisan z imeni, ločenimi s pikami. Ker je bil ta list spisan ob koncu koledarskega leta 2011 in so na njem ljudje, ki so me v letu 2011 zaznamovali. Vsak na svoj način.