No, to glih ne. Je pa kr.

Včeraj sem na FBju prebrala tisto stanje z besedami: "No, to glih ne. Je pa kr." Katja, oprosti, ker te takole nevede citiram.

Ampak z namenom. :)

Sem ugotovila, da sicer čez šolsko leto nisem imela časa za pogrešanje prijateljev iz generacije 2010/11 (in starejših :)), jih pa vsekakor hranim v svojih spominih.

Vsakega na svoj način.

Večkrat smo se s kom srečali, na hitro in nevede, samo za živjo, rekli besedo ali dve in odhiteli vsak po svoje. Niti nisem imela časa, da bi pustila spominom priplavati na površje, vse je nekako blisknilo mimo mene.

Vendar ko sem včeraj prebirala tiste komentarje pod objavo in malce poklikala po profilih, sem začutila vsakega posebej. Kot da ne bi nikoli minilo leto dni, ko nismo govorili, ko so bili med nami le bežni in neosebni smsi in kot da bi se nazadnje videli včeraj na kavi. Ali se pač nismo spremenili, ali pa smo pred tem časom tišine vseeno zgradili odnose na nekem nivoju. Ali pa samo pustimo, da se zgodba o prijateljstvu spet začne spletati?

Prav vsi so zapisani na rdečem listu. Rdečem listu, ki je popisan z imeni, ločenimi s pikami. Ker je bil ta list spisan ob koncu koledarskega leta 2011 in so na njem ljudje, ki so me v letu 2011 zaznamovali. Vsak na svoj način.