Danes smo se zbrali na Rakovniku - tako kot vsako leto v gimnaziji in praznovali. Najprej pri sveti maši, potem pa ob - za ta praznik - standardnem skupnem kosilu.
Mogoče bo zvenelo čisto preveč pocukrano in razneženo, ampak: vesela sem, da imam (in ne, da sem imela) tako super sošolke in sošolce. Z nekaterimi smo se v tem kratkem času študija nekajkrat videli, z drugimi ne, ampak danes smo se pogovarjali, smejali, se hecali ravno tako, kot da bi še včeraj skupaj sedeli v gimnazijskih klopeh. Pa je od takrat že več kot 8 mesecev...
In zadnjič, ko mi je Ž. pisala, da "mi pa nismo več tam doma", sem ji odpisala:
"Naš čas tam je minil. Ostalo je prijateljstvo. In to je tisto, kar zares šteje!"
Hvala, Giovanni!
O ja, kosilo. In ljudje.. tut tisti človek, omenjen v smsu, ki ga sploh nisi komentirala. :D
OdgovoriIzbrišiA si mela post dva dni pred don Boskom?! ;P
IzbrišiLjudje pa zmagajo. Tud tisti človek. Sej je Želimeljčan! ;)