O(b) teh dneh...

Meni najljubši, ki povesta vse o teh dneh:

Nad vsem



...in tale, ki bo kmalu zazvenela iz našega kora,
iz naših grl:

Blagoslova in miru v vaših srcih želim!

Kako malo je potrebno...

V četrtek smo obeležili Svetovni dan Downovega sindroma.
Ne morem mimo tega dne, ne da bi se spomnila, koliko lepega sem doživela z otroki, ki jih je ta genetska napaka tako zelo zaznamovala.

Točno so mi znali pokazati, kdaj sem prezahtevna do njih, vedno so mi pokazali zaupanje in veliko svoje preproste otroške ljubezni - takrat, ko so se ob meni počutili prijetno. Ko sem bila pomirjena sama s seboj, ko sem bila tam zaradi in samo za njih, si vzela čas in se z njimi z roko v roki sprehajala. Srh me spreleti, ko se spomnim, koliko jim je pomenilo samo to, da sem bila tam, da sem jih prijela za roko in hodila okrog hiše, pa čeprav petkrat en in isti krog, pojoč vedno eno in isto pesem. Kakšna preprostost in koliko hvaležnosti, objemov in besed, da me imajo radi. Res, malo je potrebno, da osrečimo druge!

fotka je izposojena iz spleta :)

Ne, vse je v redu! :)

- Neža, nekam bleda si?!

- Si dovolj spala?

- Imaš vročino?

- Si utrujena?
- Se dobro počutiš?

- Neža, ti je slabo?

Ja, popolnoma v redu sem. Morda bi lahko spala kakšno uro več, ampak tudi brez te ure bom zdržala današnji dan. Le zjutraj sem bila prepozna, da bi na obraz nanesla svoj sicer vsakdanji in preprost make-up, ki obraz naredi tako drugačen.

Zgodba, ki se je v tem tednu dvakrat ponovila. Sem se prav zamislila, kako drugačno me naredi nekaj tistih preprostih potez, ki so skoraj rutinske - z izjemo redkih dni, ko je postelja res pretopla, da bi jo zjutraj zapustila par minut prej.

ABBA in PJ :)

Ste jih že slišali, PJjevce z noro dobrim ABBA miksom?

Mah, vsako leto si obljubim, da bom ponovno šla na njihovo Total Extravaganzzo,

pa mi že nekaj več kot 5 let ni uspelo.

Morda pa letos?

Ja, letos moram it!

Sonce sije! :)

Danes sije sonce. Zame. Za vas tudi?

Mtka Uri mi je tako polepšala dan,

da sploh ne slišim dežnih kapelj,

ki trkajo po oknu.

HVALA, mtka Uri, za tole sonce,

ki bo svetilo še par dni...

Ali pa do takrat, ko si bom želela. :)

Vedno. :)

And here is a little about what the award is all about:

This award was designed to be a blog award in the "pay it forward" fashion. Once you've been nominated, you award it to five blogs that you like that have fewer than 200 followers, to encourage new visitors to visit these blogs.

The rules for accepting this award are:

You need to thank the person who gave you the award and link back to their blog. Post the award onto your blog. Give the award to five bloggers who you appreciate that have fewer than 200 followers. Leave a comment on their blog letting them know that you have given them this awesome award!

Next you need to PAY IT FORWARD!

Torej, podajam naprej. :)

Purcell's comeback -

Neža, ki ima odlične ideje

in s katero se je tako prijetno pogovarjat.

Od zibelke do neba... -

Ana Mari, ki svoje zapise opremi

z mnogimi zabavnimi komentarji v oklepaju.

echo -

Manca, ki s svojimi fotografijami

v meni vsakič znova prebuja

čut za lepo in čudovito.

ash -

Ash, ki piše tako,

da poboža mojo dušo.

Vsakič znova.

Kdor sklonjen je k zemlji, ne vidi neba. -

Lana, ki je pogumna oseba,

borka z jasnimi cilji in čarobnim nasmehom.

In super kolumnami.

Pa čudovit dan vam želim! :)

Za zaključek

Za zaključek zime v stilu - smo šli smučat.
Sedaj pa ne morem reči, da me daje spomladanska utrujenost.
Danes se mi je na predavanjih spalo predvsem zato, ker se na smučanju pač spi manj, kot med kakšnimi normalnimi dnevi.

Tako. Sedaj pa, prosim, poletje, čimprej! :)

...preden se je pooblačilo...

:)

A painter paints pictures on canvas. 

But musicians paint their pictures on silence. 

~Leopold Stokowski

Sem ponosna sestra! :)

Njamastično, tretjič.

Dolgujem še en recept. Ljudstvu, ki je bilo v zadnjih dveh mesecih navdušeno nad dvema tortama. Saj nista bili nič posebnega (po receptu sodeč), sta bili pa dobrega okusa. :)

Torej.

Biskvit:

• 5 jajc
• 15 dag sladkorja v prahu(!)
• 15 dag moke
• 1/2 pecilnega praška

Stepemo trd sneg, ki mu med stepanjem postopoma dodajamo sladkor v prahu. V sneg dodamo rumenjake in počasi mešamo z metlico(!), kasneje pa dodamo še moko, v katero smo vmešali pecilni prašek. Mešamo počasi. Masa je ob koncu penasta - če smo prav delali. :)

Predhodno ogrejemo pečico, nato pa maso v pekaču pečemo pri 80°C približno pol ure.

Biskvit ohladimo in ga prerežemo na tri dele.

Vse plasti biskvita namočimo s sokom od sadja, ki ga bomo kasneje dali v torto.

V prvo torto sem sama dala breskve in višnje. Nisem delala posebne kreme, sem kar namazala s smetano, dodala sadje, po vrhnji plasti biskvita pa sem tudi namazala kar smetano. :)

V drugo torto sem dala gozdne sadeže (kupila sem zamrznjene in jih stalila). Krema je bila čokoladna.

Krema:

• 100 g mlečne čokolade
• 100 g jedilne čokolade
• 250 mL sladke smetane

Na sopari skuhamo čokolado in smetano. Ves čas mešamo in smo previdni, da krema ne zavre! Ko je lepo tekoča (in je čokolada popolnoma staljena), kremo ohladimo in jo z mešalnikom dobro zmešamo. Zopet damo v hladilnik in dobro ohladimo, da je krema smetanasto mazava.

Namažemo po biskvitu in dodamo sadje.

Tudi drugo torto sem po vrhnji plasti biskvita namazala s stepeno smetano, v katero sem dodala kremfix, da je trdnejša in nekoliko bolj obstojna.

Z malce domišljije lahko torto okrasimo, ji dodamo čokoladne kroglice/bombone/...

Pa dober tek! :)

Oh, ta zima.

Zunaj sije sonce in dokler se ne potrudim, da 'ornk' pogledam skozi okno, se mi zdi, kot da je že poletje.
Pa je še daleč. Snega je še veliko, me pa navdušuje dejstvo, da je sonce že zares močno in ga vseeno kar hitro pobira.
Tako težko ga že čakam, poletje, da mi je to velika motivacija pri vsem, česar med počitnicami ne želim početi.

ampak v sobi pa že imam pomlad!