Kako malo je potrebno...

V četrtek smo obeležili Svetovni dan Downovega sindroma.
Ne morem mimo tega dne, ne da bi se spomnila, koliko lepega sem doživela z otroki, ki jih je ta genetska napaka tako zelo zaznamovala.

Točno so mi znali pokazati, kdaj sem prezahtevna do njih, vedno so mi pokazali zaupanje in veliko svoje preproste otroške ljubezni - takrat, ko so se ob meni počutili prijetno. Ko sem bila pomirjena sama s seboj, ko sem bila tam zaradi in samo za njih, si vzela čas in se z njimi z roko v roki sprehajala. Srh me spreleti, ko se spomnim, koliko jim je pomenilo samo to, da sem bila tam, da sem jih prijela za roko in hodila okrog hiše, pa čeprav petkrat en in isti krog, pojoč vedno eno in isto pesem. Kakšna preprostost in koliko hvaležnosti, objemov in besed, da me imajo radi. Res, malo je potrebno, da osrečimo druge!

fotka je izposojena iz spleta :)