Odkar je pomlad čisto zares prikorakala v
vas mesto, se vsak dan vsaj enkrat spomnim na takšna obdobja v preteklih štirih letih.
Ko se je sonce pokazalo in začelo segrevati prebujajočo se zemljo, smo mi kot martinčki vsak dan delali kroge okrog šole in doma, pa šli tečt nulo (hm, kolkrat že?!), obredli vso želimeljsko vas, pregledali, če je na zbiralniku še vse pod kontrolo, šli do tiste kuče za osnovno šolo ;), nabirali cvetje in trgali še ne cvetoče vejice sadnega drevja, da smo jih dali v vodo. Svet je bil (videti) lepši.
Z Žano sva lani ob takem času enkrat v šusu pojedli pol litra sladoleda.
Z Majo sva lani 11. aprila imeli dalmatinski večer. To je izgledalo tako, da sva do konca navili klape in Oliverja in plesali in peli po celi sobi. Eden lepših spominov.
Pri sosedah smo rekle marsikatero debato in spile veliko čajev. In kav.
Ne daje me melanholija. Z nasmehom na obrazu se spominjam še mnogih lepih stvari (in traparij), hkrati pa se prepuščam toku časa in navdušena čakam, da vidim, kaj bom drugo leto razmišljala o lanskem. :)
