Naj vam moja pesem polepša pogled čez modrino morja!
LP Tatjana Malec
Pogled čez morje
Bleščeča pot po modrini. Hoja po morju v daljavi. Pogled. Dovolj prostora za misli in občutke. Lebdeč polet brez teže sveta. Za svobodo. Dihanje.
Sprehod med izbrušenimi površinami valov. Drsenje po morski peni. Zlomi ostrin. Simfonija džunke skozi sinjino sanj.
Sila davnega pregiba. Ospredje modro, ozadje delirij. Muzika sfer. Slovar ribje govorice. Prilastek, ki znotraj stopnjuje. Pridih veslanja življenja. Izravnavanje geometrijskih središč. Občutki nedoločljivosti.
Pojoče sirene. Zapeljevanje. Bežeča moč, ki polaga med zasuke in prelome. Trenutek v zmagoslavni barvi modrega. Fuga misli v besede in stavke. Morda spolnitev, morda potešitev.
Poglej, to sončno kraljestvo svetlobe, to vladno palačo srca, ki z breztelesnimi glasovi žarkov prši vznesene trenutke tihe sreče in nepotešljivo hrepenenje, sporočila ljubezni, dihanje igrivih barv z ljubeznijo, ki nič ne zahteva.
Priveslana sinjina od daleč, utrujena od dolge poti, naj se spočije v meni in v vsej vegetaciji živega, zapuščenih mestih in mrtvih imperijih preteklosti. Sprejme naj v svoj ocean svetlobe razkrajanje izdihov sestre Zemlje in izdihe vseh sorodstvenih vezi, ki tvorijo rod planetov vesolja.
S čutom tipanja se sprehaja luč po bilkah in listih dreves, po mojem obrazu, tkivu in koži, razžarjena v pšeničnem klasju. V vsem živem in dremoti, ki čaka na življenje, dremlje odložena ljubezen, vonj zorane njive, svitanje utripov in srčni drget s plesom kresnic v kotičkih moje duše, kjer je sonce odložilo zlato, svoje tipalke dobrote iz svetlikajočih se kamenin sončevih men.
Občutim stopnjevanje ur dneva v svetlobnih igrah zarje in zatona, dosežek igre z oživljanjem pepela v iskro, življenjski zakon moje snovi, obstoj plamena za obstoj večnega ognja in črt, ki zarisujejo sončno dušo v meni, rojstvo cvetov na prebujajočih se poljih.
Stik moje roke s kozmičnim morjem je našlo prenočišče v meni in me doseglo v notranjost z iglami žarkov, ki so me s prvimi vbodi v kožo spomnili, da bom morala umreti nenasilno, če bom nesebično izkoriščala svoj dom.
Dlan mi sporoča, da sončni žarki zmorejo globlje zbosti in vžgati ter oslabiti človekovo zavest in svojevoljnost vsakega diha, ki bi prenapel nebo in dajal duška svoji blazni nezmernosti.
Sončeva toplina je odsev božjega srca in človek mora vedeti kakšno igro igra. Vedeti mora, da je to ljubezen, ki jo naskrivaj in tihotno opazuje narava, da je najlepša in nesmrtna, poglobljena, nežna in topla, ki dopušča, da z otroškim strmenjem od daleč gledaš njene najlepše stvaritve in se s svojim duhom dotakneš večne luči, razškropljene po telesih in ulicah, po katerih hodimo, ljubezni naproti.
Sem stopinja temnega poželenja noči, hrepeneča po jutranji belini. Sem delček zemeljske oble, prežeta s prvinami sonca, ozdravljena svojih mračnih občutkov, sem odvisnost in pogum na poti svoje duše skoz črte sončevih poželenj. Sem erotična sreča med gubami kamnov, med tistimi zlatimi trakovi rastlin, ki so bitje v dogodku njenega nastanka.
Stopnjevana v svojo posebno razčlenjenost z delci svetlobe med vetrovi in vodami, sem snovna misel, da razvijam in oblikujem v sebi lepoto iz te velike sončne luči. Spreminjam se v struge potočkov in rek in se podarjam s tvojo ljubeznijo v sebi, da me luč oblikuje po svoji podobi.
Naj vam moja pesem polepša pogled čez modrino morja!
OdgovoriIzbrišiLP Tatjana Malec
Pogled čez morje
Bleščeča pot po modrini.
Hoja po morju v daljavi.
Pogled. Dovolj prostora
za misli in občutke.
Lebdeč polet brez teže sveta.
Za svobodo. Dihanje.
Sprehod med izbrušenimi
površinami valov.
Drsenje po morski peni.
Zlomi ostrin.
Simfonija džunke
skozi sinjino sanj.
Sila davnega pregiba.
Ospredje modro, ozadje delirij.
Muzika sfer. Slovar ribje govorice.
Prilastek, ki znotraj stopnjuje.
Pridih veslanja življenja.
Izravnavanje geometrijskih središč.
Občutki nedoločljivosti.
Pojoče sirene. Zapeljevanje.
Bežeča moč, ki polaga
med zasuke in prelome.
Trenutek v zmagoslavni barvi modrega.
Fuga misli v besede in stavke.
Morda spolnitev, morda potešitev.
Naj vas sonce ožari s svojo toplino!
OdgovoriIzbrišiPiše: Tatjana Malec
SONCE
Poglej, to sončno kraljestvo svetlobe,
to vladno palačo srca,
ki z breztelesnimi glasovi žarkov
prši vznesene trenutke tihe sreče
in nepotešljivo hrepenenje,
sporočila ljubezni,
dihanje igrivih barv
z ljubeznijo, ki nič ne zahteva.
Priveslana sinjina od daleč,
utrujena od dolge poti,
naj se spočije v meni
in v vsej vegetaciji živega,
zapuščenih mestih
in mrtvih imperijih preteklosti.
Sprejme naj v svoj ocean svetlobe
razkrajanje izdihov sestre Zemlje
in izdihe vseh sorodstvenih vezi,
ki tvorijo rod planetov vesolja.
S čutom tipanja se sprehaja luč
po bilkah in listih dreves,
po mojem obrazu, tkivu in koži,
razžarjena v pšeničnem klasju.
V vsem živem in dremoti,
ki čaka na življenje, dremlje
odložena ljubezen,
vonj zorane njive,
svitanje utripov in srčni drget
s plesom kresnic v kotičkih moje duše,
kjer je sonce odložilo zlato,
svoje tipalke dobrote
iz svetlikajočih se kamenin
sončevih men.
Občutim stopnjevanje ur dneva
v svetlobnih igrah zarje in zatona,
dosežek igre z oživljanjem pepela
v iskro, življenjski zakon moje snovi,
obstoj plamena za obstoj večnega ognja
in črt, ki zarisujejo sončno dušo v meni,
rojstvo cvetov na prebujajočih se poljih.
Stik moje roke s kozmičnim morjem
je našlo prenočišče v meni
in me doseglo v notranjost z iglami žarkov,
ki so me s prvimi vbodi v kožo spomnili,
da bom morala umreti nenasilno,
če bom nesebično izkoriščala svoj dom.
Dlan mi sporoča, da sončni žarki
zmorejo globlje zbosti in vžgati
ter oslabiti človekovo zavest
in svojevoljnost vsakega diha,
ki bi prenapel nebo in dajal duška
svoji blazni nezmernosti.
Sončeva toplina je odsev božjega srca
in človek mora vedeti kakšno igro igra.
Vedeti mora, da je to ljubezen,
ki jo naskrivaj in tihotno opazuje narava,
da je najlepša in nesmrtna,
poglobljena, nežna in topla,
ki dopušča, da z otroškim strmenjem
od daleč gledaš njene najlepše stvaritve
in se s svojim duhom dotakneš večne luči,
razškropljene po telesih in ulicah,
po katerih hodimo, ljubezni naproti.
Sem stopinja temnega poželenja noči,
hrepeneča po jutranji belini.
Sem delček zemeljske oble,
prežeta s prvinami sonca,
ozdravljena svojih mračnih občutkov,
sem odvisnost in pogum na poti svoje duše
skoz črte sončevih poželenj.
Sem erotična sreča med gubami kamnov,
med tistimi zlatimi trakovi rastlin,
ki so bitje v dogodku njenega nastanka.
Stopnjevana v svojo posebno razčlenjenost
z delci svetlobe med vetrovi in vodami,
sem snovna misel, da razvijam in oblikujem
v sebi lepoto iz te velike sončne luči.
Spreminjam se v struge potočkov in rek
in se podarjam s tvojo ljubeznijo v sebi,
da me luč oblikuje po svoji podobi.
Hvala, gospa Tatjana!
OdgovoriIzbrišiJaaa, tudi jaz! Podpišem takoj! :)
OdgovoriIzbriši