Počitek - končno!

"Oprosti, drago moje telo, ker te zanemarjam v trenutkih, ko najbolj kličeš po počitku. Ne bo šlo, nimam še časa. Danes ti privoščim še nekaj litrov čaja, dva Clodrexa, kakšen lekadol, malo C-vitamina in B-kompleksa, pa bova zmogla, a ne?"

Tole sem si govorila v sredo. In sem zmogla. Do danes. Tak je bil plan.
Današnji ponedeljek pa je prinesel bolniško. S hektolitri čaja in enormnimi količinami različnih vitaminov pa z zasluženim dolgim počitkom, ki se bo nadaljeval. Vse tja do nedelje zjutraj, ko grem spet k svojim otročkom na pevske vaje.

Sanje

U-u-u, sanjajva!

Ne, ne, ne v tem smislu. Danes ne. Čeprav me beseda sanje vedno asociira na to Gloriino pesem.

Hočem vam povedat, kaj sem iz srede na četrtek ponoči sanjala. (In naj vam prišepnem, da se redkokdaj spomnim svojih sanj.)

No, boljši izraz za te sanje je mora.

Takole je bilo:

Šla sem z našim rdečim Polčijem neznano kam. Nekaj sem se vozila okrog, večer je bil in že kar tema. Pa me pokliče mami, da naj jo pridem iskat v službo. OK, pa pridem.

Se peljem po Masarykovi ulici za smer proti BTCju in že takoj na začetku mi vse postane nekam sumljivo. Pri križišču s Kotnikovo se začnejo na cesto premikati v čarovnice našemljeni ljudje in ko pripeljem do AP pri Metelkovi, mi eden od teh osebkov skoči pod avto in refleks sklopka-bremza ne uspe, pravzaprav zataji, človeka povozim, mrtev obleži, jaz pa po gasu, da uidem realnosti...

In potem sem se zbudila. S srčnim utripom tam nekje 390/120, prepotena in objokana. V realnost.

Če bi se zgodilo res zares... Boh vari! bi rekla moja babi.

Okus svobode

okus svobode
Feri Lainšček

Pot do tebe vodi skozi gozd čarobni,
v njem so dobre vile in možje hudobni.
Ko me nosi veter daleč prek ravnice,
iščem te in kličem z glasom drobne ptice.

Poti do tebe najti včasih ni mogoče,
poštar pisma nosi, dati ti jih noče.
Spet me vodi luna po neznani poti,
prosim jo in upam, da mi greš naproti.

Še si v mojih kartah skrita moč usode,
senco greha nosiš in okus svobode.
Tiho prideš vame, kakor klic divjine,
kos srca mi vzameš in pustiš spomine.

3 noči za dva tedna nazaj

"Veš da to pa poznam, pride kakšno tako obdobje, ko res ne moreš spat, pa kar ene misli se ti po glavi podijo - take čist nepomembne. Js si včasih predstavljam, da se dlje časa naberajo drobne stvari, k te skrbijo oziroma motijo, k se ti ne zdijo pomembne, kaj šele, da bi povzročale stres, samo pol jih je pa tok velik, da v nezavednem ni več prostora, pa mal ven pokukajo takrat, k miruješ. Ampak to je čist moja teorija - brez kakršnekoli znanstvene podlage." ~Marika, v sporočilu. :)

Pa jaz tole njeno hipotezo, brez znanstvenega potrdila ali zavrnitve, podpišem.

Sicer pa sem danes že tretjo noč zaporedoma celo prespala. Po dveh tednih je to že kar dosežek, a ne?!
Marika je res dobro napisala. Sama pa dodam še morda malce preveliko mero kofeina (čeprav to nerada priznam) in še kakšno stvar...

Sem se pa v teh treh nočeh tako spočila, da sem že pozabila, da sem prej kar nekaj noči tako slabo spala, da sploh nočem pisati o tem.

Krasen teden vam želim! :)

Srečna sem!

Ni več Riminija, ni več poletja, je pa faks in je kruta realnost - mraz.
Ah, nič ne de, imam topel pončo, ki mi ga je seštrikala babi, imam poleg starih še tri nove, tople šale, imam krasne kolege in čudovite prijatelje in nasploh dobre ljudi okrog sebe.
Imam kaj za počet, imam se tudi za učit in še vedno imam čas, da počuvam otroke in da se lahko z njimi malo pocrklam. Imam tudi čas, da si grem - kar tako, za dušo - kakšno zaigrat na orgle.
Imam čas za branje, imam čas za pevske vaje in imam občutek, da sem najsrečnejši človek pod Soncem. Res zares. In zvečer padem v posteljo že ob desetih in sem vesela, ker naslednji dan brez težav, spočita in naspana, vstanem že ob šestih. In grem novemu dnevu naproti.

In z veseljem korakam proti naslednjemu poletju! :)