Ne, ne, ne v tem smislu. Danes ne. Čeprav me beseda sanje vedno asociira na to Gloriino pesem.
Hočem vam povedat, kaj sem iz srede na četrtek ponoči sanjala. (In naj vam prišepnem, da se redkokdaj spomnim svojih sanj.)
No, boljši izraz za te sanje je mora.
Takole je bilo:
Šla sem z našim rdečim Polčijem neznano kam. Nekaj sem se vozila okrog, večer je bil in že kar tema. Pa me pokliče mami, da naj jo pridem iskat v službo. OK, pa pridem.
Se peljem po Masarykovi ulici za smer proti BTCju in že takoj na začetku mi vse postane nekam sumljivo. Pri križišču s Kotnikovo se začnejo na cesto premikati v čarovnice našemljeni ljudje in ko pripeljem do AP pri Metelkovi, mi eden od teh osebkov skoči pod avto in refleks sklopka-bremza ne uspe, pravzaprav zataji, človeka povozim, mrtev obleži, jaz pa po gasu, da uidem realnosti...
In potem sem se zbudila. S srčnim utripom tam nekje 390/120, prepotena in objokana. V realnost.
Če bi se zgodilo res zares... Boh vari! bi rekla moja babi.
Ni komentarjev:
Objavite komentar
Hvala za tvoj komentar! :)