Ne pristani na plazenje

Človek ne bo nikoli pristal na plazenje, če nosi v sebi željo po letenju.

~Helen Keller

V teh dneh, ko je v Sočiju napeto, veselo, zmagovalno in ko Slovenci skupaj z našimi športniki ponosno slavimo zmage in se veselimo njihovih uspehov, mi misel večkrat uide k zgornjemu citatu.

Nihče, ki v sebi nosi željo po letenju, se ne bo nikoli zadovoljil s plazenjem. Kako neki bi se, če pa je cilj tako jasen. In vendar je pot do njega težka. (Tu se mi v klopčič zamotanih misli vrine še citat, ki mu ne vem pripisat avtorja: Do cilja, do katerega je vredno priti, ne vodi nobena bližnjica.)

Vsak od nas se gotovo večkrat na teh poteh tudi ustavi - da se ozre nazaj, ali pa da pogleda naprej in preveri, koliko približno mu je še ostalo poti (čeprav redko kdaj dejansko vidimo, koliko poti je še pred nami, ali pa so vrednosti zavajajoče). Za samo-evalvacijo je to, zame in po mojem mnenju, nujno potrebno. Tudi zato, da se spomniš na vse ljudi, ki so na tej poti bili tisti, ki so predstavljali nekoga, ki je ponudil roko, ramo, objem ali pa zgolj samo svoj čas. Da ugotoviš, kdo so tisti, ki že dobršen del poti hodijo ob tebi in te spodbujajo. Prepreke na poti se zdijo lažje premagljive in mnogo lažje jih obvladujemo, če imamo nekoga (in Nekoga!), na katerega se lahko opremo takrat, ko je najtežje.

Na koncu pa, ko so vse ovire premagane, lahko slavimo zmago. Zadovoljni v srcu, ponosni nase, srečni in zagotovo tudi globoko hvaležni.

Konec koncev pa je sam cilj tudi velika motivacija. Včasih sicer naletiš na takšne ovire, ki jih z muko premagaš in ko se ti zdi tudi cilj že popolnoma poteptan v zemljo in brez smisla (ko že tretjič padeš in se komaj komaj pobereš, da greš lahko dalje). Ko pa vendarle in vsem čerem navkljub dosežeš svoj cilj - takrat ugotoviš, da si se v najtežjih okoliščinah največ naučil (da ti je bil takrat Nekdo najbližje) in da ima cilj prav zaradi njih še toliko večji pomen.

Zato je vredno iti po poti, čeprav je težka. Ker veš, da te na koncu čaka velika nagrada. Ki si jo lahko z lastnim trudom pokloniš samo sam (s pomočjo Tistega, ki nas nikoli ne zapusti).

Pot na Porezen

foto: ati

2007

Hvaležni

Hvaležni smo mi vsi.
Čeprav so Logatec v nedeljo "preimenovali" v Agregatec, je v ponedeljek ob 00:30 v Logatec spet prišla elektrika po omrežju. Električarji so nazdravili s šampanjcem, pa tega ne nikomur povedat. :) Potem pa so začeli priključevat hiše in soseske. In to še vedno počnejo.

Prebivalci smo hvaležni. Za njihov trud in neomajno voljo. Za nasmeh na obrazu, čeprav so izmučeni.

In veste, tudi električarji so hvaležni. Ganjeni do solz. Hvaležni, ker so občutili dobroto ljudi - tistih, ki ste zanje prinesli čokolade, piškote, fige, oreščke, pijačo. Hvaležni gospodu županu, ki jih je spremljal in mu je mar za ljudi. Hvaležni vsem, ki ste z njimi spregovorili kakšno besedo in niste samo gledali izpod čela in na njihov pozdrav odvrnili s skomigom. Da, tudi zabolelo jih je. Ampak nič ne de.
Hvaležni so za nesebično pomoč ekip, ki so prišle iz Nemčije, Avstrije, Slovaške ... Menda so odlično organizirani in so delo domačim električarjem naredili veliko lažje. Čeprav ne znajo jezikov drug drugega, se prav lepo razumejo - sem se prepričala na lastne oči.
Pravzaprav sem se o vsem prepričala na lastne oči. Takšna hvaležnost se budi v njih, da jo čutim še sama - tudi zaradi njih.

Ljudje smo si blizu. Saj v našem bistvu smo pravzaprav enako ustvarjeni. Trdno verjamem, da je v vsakega izmed nas položena dobrota. In Bogu hvala, da smo se zbudili iz spanja. Upam pa, da ne bo to trajalo le še nekaj dni, morda tednov. Naj traja. Naj ostane!

fotka v originalu je pa od Helene :)

Vse bo še dobro

Ljubljana v teh dneh zame predstavlja obljubljeno deželo. Čeprav grem samo na izpit... In napolnit telefon (za katerega doma tako ali tako ni omrežja) in se pogret. In potem grem spet domov. Učit se ob svečkah.

Narava kaže svoje zobe, Stvarnik pošilja opomine. Nismo mi gospodarji, četudi imamo kdaj tak občutek.

Imelo me je, da bi poguglala in pogledala, kaj je vam prikazano, kaj vidite. Tisti, ki katastrofo bolj ali manj opazujete od daleč.
Pa me je minilo.

Boli me srce, ko gledam vsa polomljena drevesa,
boli me srce, ko gledam mnoge daljnovode, ki sključeni ležijo po tleh.

Čutim z vsemi električarji, gasilci in mnogimi drugimi ljudmi, ki so že od petka na terenu, delajo, garajo. Mnogokrat tudi neuspešno.

Ker sem štromarjeva hčer, vem, kakšno je dejansko stanje in slišim marsikaj, kar morda tudi novinarji zamolčijo. Takrat, ko pride domov in premore še nekaj energije, ki je ni pustil na terenu.
Oni si želijo pomagat, pridni so kot mravljice in hudo jim je, ker niso tako uspešni, kot bi si želeli bit. Doma imajo družine in tvegajo svoja življenja v totalno neprimernih okoliščinah ... Pa ne govorim in mislim tega zato, ker je med njimi tudi moj oče. V resnici sem ponosna in hvaležna, da ima v vsem tem pogum in plava in rešuje skupaj s svojimi kolegi.

Tega vam verjetno ne rečejo novinarji: hvala za vse molitve in pozitivno energijo in misli, ki nam jih namenjate.
Saj bomo tudi to preživeli.
V resnici ni vse tako črno. Je enkratna priložnost, ko zvečer dom razsvetlimo s svečami in se zjutraj nasmejemo, ko zajtrkujemo ob svečah.
Starejši ljudje to težje prenašajo, težje gledajo optimistično in ne morejo mimo dejstva, da je polomilo vse tiste trideset let stare jablane. (Pa tudi mlajša in starejša drevesa.)

Upam in zaupam. Verjamem in verujem. Vse bo še dobro. :)