Vse bo še dobro

Ljubljana v teh dneh zame predstavlja obljubljeno deželo. Čeprav grem samo na izpit... In napolnit telefon (za katerega doma tako ali tako ni omrežja) in se pogret. In potem grem spet domov. Učit se ob svečkah.

Narava kaže svoje zobe, Stvarnik pošilja opomine. Nismo mi gospodarji, četudi imamo kdaj tak občutek.

Imelo me je, da bi poguglala in pogledala, kaj je vam prikazano, kaj vidite. Tisti, ki katastrofo bolj ali manj opazujete od daleč.
Pa me je minilo.

Boli me srce, ko gledam vsa polomljena drevesa,
boli me srce, ko gledam mnoge daljnovode, ki sključeni ležijo po tleh.

Čutim z vsemi električarji, gasilci in mnogimi drugimi ljudmi, ki so že od petka na terenu, delajo, garajo. Mnogokrat tudi neuspešno.

Ker sem štromarjeva hčer, vem, kakšno je dejansko stanje in slišim marsikaj, kar morda tudi novinarji zamolčijo. Takrat, ko pride domov in premore še nekaj energije, ki je ni pustil na terenu.
Oni si želijo pomagat, pridni so kot mravljice in hudo jim je, ker niso tako uspešni, kot bi si želeli bit. Doma imajo družine in tvegajo svoja življenja v totalno neprimernih okoliščinah ... Pa ne govorim in mislim tega zato, ker je med njimi tudi moj oče. V resnici sem ponosna in hvaležna, da ima v vsem tem pogum in plava in rešuje skupaj s svojimi kolegi.

Tega vam verjetno ne rečejo novinarji: hvala za vse molitve in pozitivno energijo in misli, ki nam jih namenjate.
Saj bomo tudi to preživeli.
V resnici ni vse tako črno. Je enkratna priložnost, ko zvečer dom razsvetlimo s svečami in se zjutraj nasmejemo, ko zajtrkujemo ob svečah.
Starejši ljudje to težje prenašajo, težje gledajo optimistično in ne morejo mimo dejstva, da je polomilo vse tiste trideset let stare jablane. (Pa tudi mlajša in starejša drevesa.)

Upam in zaupam. Verjamem in verujem. Vse bo še dobro. :)