je ena misel, ki se mi vedno znova poraja v glavi in mi ne pusti, da bi jo stlačila nekam na rob možganov in jo do nadaljnjega pustila tam.
Redki so ljudje, ki jim življenje prizanaša z res težkimi preizkušnjami, ki jih ne doletijo trenutki, ko je njihova (predvsem) duhovna in psihološka eksistenca postavljena pred velik izziv, ko utapljajo robčke v solzah, se odločajo kam zaviti - na levo ali na desno. Zares redkim je dano, da si "naziv" Človek pridobijo tako "mimogrede" in brez posebnega truda - kar čez noč, ali pa jim je preprosto položen v zibelko.
Moje merilo za to, da osebi rečem, da je Človek, je predvsem in najbolj to, da je srčen, v svojem srcu moder in da premore vsaj kanček empatije. - V resnici sploh ne znam opisat, kaj točno imam v mislih, ker ljudi preprosto začutim.
Prepričana sem, da bi vsak človek lahko bil Človek. Vsakemu je to namenjeno biti, kljub dejstvu, ki sem ga prej navedla - da nekaterim ni potrebno za to nič konkretnega naredit.
Drugi so postavljeni pred mnoge preizkušnje, napore. Mnogim se zdi, da so celo preizkušani čez svoje moči. Pa vendar nekako "zgurajo", se z vsem bitjem vržejo na pot, ki jim je začrtana in ne klonijo. Ali pa. Pa se ponovno poberejo in gredo dalje. (Saj veste; nič hudega, če sedmič padeš. Važno je, da še osmič vstaneš in greš dalje!) Takšni ljudje so mi v navdih in jih občudujem.
Ravno nasprotno pa zares težko sploh vidim ljudi, ki izkoriščajo svoje priložnosti, da bi rasli, za to, da se drugim ljudem smilijo, da manipulirajo, da želijo vso svetovno pozornost in da izkoristijo v svoj prid vsako prijaznost slehernega človeka, ki jim pride na pot. Takšni ljudje ponavadi sicer znajo obrniti vsakega, ki ima par minut časa, da se ukvarja z njimi, ne zavedajo pa se, da ljudem okrog sebe pobirajo toliko življenjske energije, ki bi jo lahko izkoristili za veliko bolj produktivnejše stvari, kot pa je ukvarjanje z ljudmi, katerih glavna misel je "Oh, kok sm js bogi!".
Nep, ne bo šlo tako. When life is sweet, say Thank You and celebrate. When life is bitter, say Thank You and grow. Na lastni koži sem izkusila kakšno je življenje grenkejše vrste in če bi se v tistih trenutkih obnašala posesivno, ljubosumno in ukazovalno, užaljeno, nemočno in najbolj-bogo-na-svetu, bi še vedno plavala v tisti - oprostite izrazu - greznici. In prej, kot to dojameš, prej lahko začneš rast. Prej si pridobiš prave prijatelje in prej lahko tvoje življenje zares postane Življenje, ti pa srečen Človek - tudi takrat, ko se ti zdi, da življenje ne prizanaša - pa kljub vsemu veš, da bo na koncu vse dobro. Ti pa boš še za odtenek bolj pogumen, še za odtenek bolj Človek. Odločitev pa je vedno tvoja.
Bravo, Neza! Se strinjam, popolnoma... :)
OdgovoriIzbrišiHvala, Manca! :) tudi za to, da si mi v navdih. :)
IzbrišiHvala za ta prispevek.
OdgovoriIzbrišimalo me šokira, ker te sposobnosti manipuliranja odkrivam tudi pri sebi. sama sebi sem se, ko sem se jih zavedla, dolgo zdela grozna oseba in se sramovala tega. zdaj samo poizkušam biti iskrena sama s sabo in se ustaviti takoj ko se zavem, da to počnem.
ugotovila pa sem eno stvar, ki mi je v zvezi s tovrstnim iskanjem pozornosti zelo spremenila pogled: vsak, pa naj se še tako "meče ven" in išče pozornost, potrebuje pomoč. pa ne, da to postane izgovor ali opravičilo za izkoriščanje, ampak v določenih mejah.
vsak si zasluži usmiljenje. učimo se videti obup in stisko - tudi pri tistih, ki jih ne maramo.
Hvala za komentar, Kristina. Za iskrenost.
IzbrišiTudi sama se zavedam tega, da navadno na tak način iščejo pozornost ljudje, ki potrebujejo pomoč, pa vendar se mi zdi, da lahko marsikaj naredi človek sam. Predvsem sem, ko sem pisala, aplicirala na ljudi, ki se zavedajo, kaj počnejo, pa iz golega principa, ker so pač "bogi" ne bodo naredili sami ničesar. In to tako zelo težko gledam in se mi zdi popolnoma nesmiselno.
Usmiljenje pa res zasluži vsak človek in priznam, da se včasih premalo (po)trudim.
Lep teden želim!