Dragi Jože,

odkar pomnim, si sodil v našo družino in vedno, ko smo se pogovarjali o maminih in atijevih mladostniških letih, si bil opisan kot največji frajer, ki je hodil po šoli z walkmanom in popoldne z motorjem pod Skerco na cigaret.

Bil si prisoten pri samem rojstvu naše družine, ko sta si moja starša obljubila večno zvestobo in ti si stal zraven kot bogoslovec ter ju spremljal na začetku poti.

Ne vem, kaj se je dogajalo skozi leta do moje srednje šole, ko sem te tako malokrat videla, da sem te komaj spoznala, nikdar pa ne bom pozabila tvojega obiska v Želimljem, ko si me presenetil sredi četrtkovega popoldneva medtem ko sem hitela na plesne vaje za maturantski ples.

Že takrat si me po malem prepričeval, da morda bi pa kdaj prišla orglat v Bistrico pri Tržiču, kjer si bil župnik, vendar pa te je Previdnost pripeljala bliže. Po nastopu službe na Brezovici si rekel, da imaš dovolj organistov, da pa bi imel kakšnega kateheta. Si rekel, da bom morala v katehetsko šolo, pa sem ti odvrnila, da zakaj, če pa grem študirat teologijo. In tvoj izraz ob slišanem dejstvu je bil izraz veselja.

Res sem naslednje leto z veseljem prevzela svoj razred, ne da bi se zares dobro zavedala, kakšni otroci me lahko v njem pričakujejo, ti pa si vedel in si mi, novopečeni katehetinji, popolnoma zaupal. Hvaležna sem ti, da si verjel vame, čeprav sem te včasih obupana klicala, da ne morem več.

Ob začetku letošnjega veroučnega leta si mi po sestanku s katehetinjami zadovoljno rekel, da imaš  slovensko elito katehetov. Sama se nikoli nisem in ne bom čutila kot elita, mi je pa v veliko zadovoljstvo in neizmerno veselje, da si bil s svojim kolektivom tako zadovoljen in nam popolnoma zaupal ter nas z vsem srcem podpiral pri našem odgovornem delu in poslanstvu.

Kdo bi si mislil, da sem ti v torek pred veroukom zadnjič skuhala kavo? Vsakič sem to storila z velikim veseljem in vedno si rekel, da je dobra. Čeprav vem, da se je kdaj gotovo ponesrečila in bi lahko bila (še) boljša.

Prvič in zadnjič sva v torek skupaj stala pred bodočimi birmanci in še mene se je dotaknilo, ko si jim razlagal, naj prosijo Jezusa, da se jim med sveto mašo približa. Pričeval si Zanj, vedno z veliko vnemo in trdnim zaupanjem ter gotovostjo, saj si to, kar si oznanjal, tudi živel.

Še listek z Božjo besedo si vzel iz moje škatlice in rekel: "Ajde, Nežika, se slišva!" - kot vedno. A tokrat zadnjič.

Tvoje srce, ki se je ves čas iskreno razdajalo, je danes še mlado, a izmučeno, obstalo.

Hvala ti, dragi Jože, za vse priložnosti, spodbude, besede, ki si mi jih namenjal in tvoj čas, ki si si ga vedno znova kljub natrpanemu urniku jemal zame, za nas. Hvala ti za to, da sem se smela na Brezovici počutiti kot doma in bila vedno dobrodošla.

Trdno verjamem, da si v objemu nebeškega Očeta, ki ti je bil ves čas tako blizu in da se veseliš z vsemi svetniki ter da skupaj s Tereziko, ki ti je bila tako zelo ljuba, posipaš cvetje na zemljo.

Nekega dne pa, zaupam, se znova srečava na drugačni kavi!