Čestitkanje

No, takole. Že kar nekaj let se mi papirnati material nabira v vseh možnih in nemožnih predalih, pa še veliko drugih pripomočkov za ustvarjanje, ki jih bolj ali manj uporabljam. Redno. Samo kazati si nisem upala vseh teh mojih ustvarjanj, ker drugim ustvarjalkam ne sežem niti do kolen. Zato sem raje samo tiho opazovala in občudovala njihove izdelke.

Ko sem si mesec nazaj kupila Sizzix, pa sem dobila spodbudo, naj kaj objavim. Hvala, Sara. :)

Torej. Sizzix je samo osnovni, začetni set in drugih šablon pa (še) nisem kupovala - da ne bi naenkrat preveč zapravila.

Štiri čestitke sem samo naredila od takrat (ker sem večino vmesnega časa preležala) in niso ravno vrh. Nekaj pripomočkov bom gotovo še morala dokupit, da se bom približala tistemu, kar zares želim imet v roki, ko čestitko končam. :)

 Tile stonogi brez nog za Žana in Jakoba sta nastali istočasno,

kako sem ju uspela tako različno pofotkat, pa ne vem. :)

Na Jakobovo sem kasneje dodala še dve polperli - na začetku in koncu imena.

Končne fotke pa nimam.

Čestitka večjega formata za abrahamovko ...

 ... z rožicami, ki sem jim privihala cvetne listke. :)

In še ena hitra ob rojstvu Filipa,

ki je na svet prišel na sv. Valentina.

Naslednjič pa se bom že bolj potrudila, obljubim. :)

Dohtarji

V zadnjih dveh tednih sem bila toliko okrog dohtarjev, kolikor prej nisem bila v dveh letih skupaj.
Prav zanimivo mi je bilo pošpegat v kartoteko in analizirat datume. Nekaj malega februarja 2012, pa avgusta 2013 zaradi izpuščajev na roki in potem do konca januarja 2015 nič.
Angina. In potem čez dva tedna spet. Vzame bris, pošlje v laboratorij in pravi, naj pridem nazaj čez kako uro. Potrjena angina (za razliko od zadnje, ki ni bila potrjena). Bakterijska. Kar tako, da mi ni dolgčas in da lahko mislim na to, kdaj moram vzet antibiotik.
No, je pa za nekaj dobro. Končno sem zamenjala osebno zdravnico, kar sem nameravala že dolgo. Šolska ima toliko dela, vedno kadar sem bila tam, da me je odpikala v par minutkah (in moji dve sestri enako). Višek je bila še neprijaznost sestre v četrtek zjutraj, ko sem klicala v zdravstveni dom. In ravno ta me je napotila v dežurno. Pa je najprijaznejša zdravnica iz četrtkove dežurne postala moja osebna zdravnica. V vsaki slabi stvari je tudi nekaj dobrega. Upam, da jo bom v ambulanti čim manjkrat srečala.

V tretje gre rado

In sva šla.

V Opero,

pogledat Nabucco.

Luč

Si predstavljate, da ste vi Simeon, ki mu Sveti Duh pove, da se bo srečal z Odrešenikom? Verjetno Mu bi težko verjeli, se zasmejali, zamrmrali kakšen »mhm« in si mislili svoje.

Ponižen starček Simeon pa si je tega neizmerno želel. In ko je držal Odrešenika v naročju, na dan Jezusovega darovanja v templju, ga je poimenoval Luč. Luč, ki razsvetli temo, da zasije kakor poldan naš obraz, da ta Luč prežari temine naših src.

In vendar se nam ta isti Otrok daje, želi si biti pestovan v naših naročjih. Prav zato vstopa zopet in znova. Rodil se je kot ponižen otrok, da bi nam kot tak bil blizu. On je ena sama toplina, da bi stalil led v naših odnosih, da bi stalil vso narejenost, ponarejeno prijaznost, On je tisti, ki je merilo resnice in je ta, ki je Resnica sama.

Zakaj se bojimo sprejeti to Luč? Morda zato, ker je Njegova beseda jasna in zgovorna, včasih celo tako ostra, da jo občutimo, kakor da bi na svežo rano nasul soli, da vzdrhti srce in zatrepeče duša? Morda zato, ker vemo, da pred Njim odpadejo vse maske, ves make-up in fasade, ki nam pred ljudmi pomagajo izpasti čim boljši in čim manj ranljivi? Morda zato, ker naša življenja na zunaj izgledajo kot popolna in zavidanja vredna, naša notranjost pa kriči po resničnem in svobodnem miru? Morda zato, ker smo preplašeni in vsak dan bežimo pred svojimi strahovi, ki jih krijemo z vsemi na videz pogumnimi dejanji – pred Njim pa to vse izzveni in ostane le še naše človeško uboštvo?

Prišel je konkreten – v mesu in krvi – in prav je, da Ga v konkretnem tudi pričakujemo. V našem vsakdanu, ko hitimo, ko nas obremenjujejo stvari, za katere se nam zdi, da jih ne obvladamo. V službah, v šoli, pri študiju. In ne nazadnje: v ljudeh, ki so del našega življenja, ki jih srečujemo vsakodnevno, morda v nedeljo pri sv. maši ali pa zgolj na sestanku trikrat na leto. Ti in jaz sva poklicana, da prinašava Kristusa in Njegovo Luč v vsakdan sočloveka in preko sočloveka Ga lahko in Ga morava sprejeti. Tudi takrat, ko nama bo človek nasproti postavil ogledalo.

V osnovi je bilo besedilo napisano za Zvonček, župnijsko glasilo župnije Brezovica, ki pa, žal, zaradi spleta okoliščin ni zagledal luči sveta.