Luč

Si predstavljate, da ste vi Simeon, ki mu Sveti Duh pove, da se bo srečal z Odrešenikom? Verjetno Mu bi težko verjeli, se zasmejali, zamrmrali kakšen »mhm« in si mislili svoje.

Ponižen starček Simeon pa si je tega neizmerno želel. In ko je držal Odrešenika v naročju, na dan Jezusovega darovanja v templju, ga je poimenoval Luč. Luč, ki razsvetli temo, da zasije kakor poldan naš obraz, da ta Luč prežari temine naših src.

In vendar se nam ta isti Otrok daje, želi si biti pestovan v naših naročjih. Prav zato vstopa zopet in znova. Rodil se je kot ponižen otrok, da bi nam kot tak bil blizu. On je ena sama toplina, da bi stalil led v naših odnosih, da bi stalil vso narejenost, ponarejeno prijaznost, On je tisti, ki je merilo resnice in je ta, ki je Resnica sama.

Zakaj se bojimo sprejeti to Luč? Morda zato, ker je Njegova beseda jasna in zgovorna, včasih celo tako ostra, da jo občutimo, kakor da bi na svežo rano nasul soli, da vzdrhti srce in zatrepeče duša? Morda zato, ker vemo, da pred Njim odpadejo vse maske, ves make-up in fasade, ki nam pred ljudmi pomagajo izpasti čim boljši in čim manj ranljivi? Morda zato, ker naša življenja na zunaj izgledajo kot popolna in zavidanja vredna, naša notranjost pa kriči po resničnem in svobodnem miru? Morda zato, ker smo preplašeni in vsak dan bežimo pred svojimi strahovi, ki jih krijemo z vsemi na videz pogumnimi dejanji – pred Njim pa to vse izzveni in ostane le še naše človeško uboštvo?

Prišel je konkreten – v mesu in krvi – in prav je, da Ga v konkretnem tudi pričakujemo. V našem vsakdanu, ko hitimo, ko nas obremenjujejo stvari, za katere se nam zdi, da jih ne obvladamo. V službah, v šoli, pri študiju. In ne nazadnje: v ljudeh, ki so del našega življenja, ki jih srečujemo vsakodnevno, morda v nedeljo pri sv. maši ali pa zgolj na sestanku trikrat na leto. Ti in jaz sva poklicana, da prinašava Kristusa in Njegovo Luč v vsakdan sočloveka in preko sočloveka Ga lahko in Ga morava sprejeti. Tudi takrat, ko nama bo človek nasproti postavil ogledalo.

V osnovi je bilo besedilo napisano za Zvonček, župnijsko glasilo župnije Brezovica, ki pa, žal, zaradi spleta okoliščin ni zagledal luči sveta.