Kakšna dva meseca nazaj, ko sva začela planirat, da bomo šli k Mamici, sem mu rekla, da "saj so skale čist zlizane, to bova pa ja zmogla!"
Hmmm. Še dobro, da je do križa na Križevcu postavljen križev pot. Tako sem od postaje do postaje hodila počasi in premišljeno. Pa vendar sem včasih zaječala, nekajkrat skoraj padla in se prijela za roko, da je kakšen meter šlo lažje.
In kolikokrat sem se zalotila, da sem pogledala malo levo in desno in videla, da bi lahko izbrala za noge lahkotnejšo pot. Nekajkrat sem celo trmasto vztrajala in rekla, da ne, da bom šla točno tam, kjer sem si zamislila, čeprav sem vedela, da je tista skala malo bolj v desno mojim podplatom bolj naklonjena.
Pa vendar. Izkušnja, ki kaže na življenje. Tolikokrat bi pot lahko bila lažja, če bi si le vzeli nekaj trenutkov, globoko vdihnili in premislili, kako naprej. Včasih pademo - pa nič za to, važno je, da spet vstanemo in gremo dalje.
In če tako hodimo, vedno pridemo do cilja.
Tudi midva sva prišla. Do križa na Križevcu.
Ni komentarjev:
Objavite komentar
Hvala za tvoj komentar! :)