Čuden dan

Včasih pač pride dan, ko sem razočarana nad ljudmi.

Ko me že prej poznane (re)akcije ljudi nenadoma spravljajo v še slabšo voljo. Ko se mi zdi, da se trudimo vedno isti ljudje in vedno isti ljudje ta trud uničujejo in se ga niti potrudijo ne videti.

Zaradi teh in njim podobnih občutkov sem dolgo časa verjela, da ne bom nikoli imela najboljšega prijatelja, včasih sem le mimobežno rekla, da bo moj najboljši prijatelj moj mož.

Sedaj ga imam, najboljšega prijatelja, ki mu ne potrebujem razlagat, ker razume. Vem, da bo odgovoril na moj klic, ko bom poklicala in vem, da bi prišel zame na konec sveta, če bi ga tam potrebovala. Njegov objem je najvarnejši prostor na svetu, tam je moj dom.

Kakšen blagoslov! In moj najboljši prijatelj bo moj mož.