Spoznano in naučeno

Čudno vreme je in piha in zebe.

Ko sem prišla v svojo sobo in gledala sončni zahod iz varnega in toplega zavetja, s skodelico vročega čaja v eni roki in robčkom v drugi roki, sem se zavedla, da gre leto počasi, a vztrajno h koncu. - Ne, nimam vročine (ali pa malo, pa si je raje ne merim), ampak dejansko se veselim, da se leto počasi, a vztrajno končuje. Seveda, najlepše šele prihaja, pa vendar.

Ni bilo ravno lahko, je bilo pa lepo. Učljivo.

Potrpežljivosti se učim iz dneva v dan in razmišljam, v čem vsem moram še zrasti.

Spoznala sem, da so okrog mene ljudje, ki redko izgovorijo besede prosim, hvala in oprosti, ki so zame bistvenega pomena.
Spoznala sem, da je ljudem samoumevno, če nekaj naredim zanje.
Spoznala sem, da nekateri ljudje zavoljo denarja in ugleda delajo po mojem mnenju nedoumljive stvari.

Naučila sem se, da se pač moram postaviti zase, ne glede na to, kdo je človek nasproti in kaj želi od mene.
Naučila sem se, da ti je v življenju danih nekaj prijateljev, a le redki so resnični, pravi, pristni, iskreni, Prijatelji.
Naučila sem se, da so se nekateri ljudje sposobni zdreti name brez posebnega razloga, ali pa vsaj brez upravičenega razloga.
Naučila sem se, da moram ohranjati najprej stanje mirnosti v srcu, da lahko vsaj približno obvladam situacijo okrog sebe.

Ne delam si utvar, da sem zaradi teh spoznanj in naučenih znanj o življenju kaj modrejša.
Je pa s tem zavedanjem lažje živeti.

Predvsem s tem, da je moja vest mirna.