Včasih bi rada bila spet dojenček, ali pa vsaj majhna punčka, ki ji ni bilo treba hoditi v šolo, niti razmišljati do kdaj mora kaj narediti, niti misliti na posledice dejanj, nikakor ne planirati za dva ali tri mesece vnaprej, se ne obremenjevati, kaj bo prinesel jutrišnji dan (za katerega nikjer ne piše, da sploh pride).
majhna Neža
Če bi bila kje vrata, da bi stekla nazaj v svoj svet domišljije, ko sem svojo punčko Mimi tolažila, naj ne joka, kot najtrdnejša ženska, mati, ki je v življenju že mnogo prestala, ki jo je življenje že marsičesa naučilo in jo naredilo močno in trdno, vase verujočo gospo, bi brez pomislekov stekla do njih, jih odprla, vstopila in močno zaloputnila za sabo, naj se nikoli več ne odprejo.
Ja, to si želim takrat, ko se mi stvari rušijo, ko nič ne gre po planu, ko se mi zdi, da nikjer ne vidim izhoda, da gre vse le še navzdol.
In potem se zasanjam in se spomnim, kako sem si takrat neskončno želela odrasti, ker je odlično biti odrasel, ker te vsi spoštujejo, ker lahko piješ kavo, ker lahko prižgeš cigareto, ker lahko voziš avto, ker greš lahko kamorkoli hočeš. Ker je to življenje, ki je ležerno in ti nič ni treba storiti, vse je v najlepšem redu, pa še mami ti ne tečnari, da pospravi svojo sobo (pa čeprav si jo že včeraj).
Zbudim se. In se ponovno sprijaznim, da bo treba naprej, če želim nekoč zares uresničiti vsaj kakšen majhen delček svojih otroških sanj. Sprejeti moram tisto, kar mi pride na pot, da bom z vsakim naporom, ki ga bom premagala, močnejša. Nič ne bo prišlo samo od sebe, vsako stvar si bom morala priboriti, izboriti, zgarati, prislužiti. Sanje pa vseeno morajo ostati - vizija, ki ji moram slediti.
