V pisanje te objave me je spodbudilo brskanje po drugih blogih. Na enem od mnogih, ki sem jih danes preletela, me je v oči zbodla neka fotka, potem pa sem si posledično hotela ogledat še "opis osebe", ali kakorkoli se že reče tej rubriki. Pisalo je:
i am a girl who know what she want.
Dobesedno tako, kot sem zapisala. Poleg mene sta v tistem trenutku stala brat in sestra, 10 in 14 let. Rekla sem jima: "Če ugotovita, kaj je narobe, vama dam vsakemu 2€!"
V hipu sta izstrelila. Denar sta sicer zavrnila, a jaz sem bila zelo ponosna nanju! Posebej na brata, ki v šoli sploh še ni jemal "Present Simpla".
Preberem nekaj objav. Oprostite, porazna slovnica. Dijakinja tretjega ali četrtega letnika zdravstvene šole. Sklepam iz objav in fotografij. Pa me nikakor ne zmoti to, če imam nekje v mislih še vedno dejstvo, da je pač dijakinja zdravstvene šole in da poudarka ne dajejo na pouku slovenskega in angleškega jezika, ampak na strokovnih predmetih. Vse lepo in prav. Dokler se ne spomnim, da naj bi bili to ljudje na mestu, ki znajo delati z ljudmi in znajo čutiti s teboj. Pa bodi dojenček, ki je ravnokar prijokal na svet, otrok z mavcem na nogi, gospod po operaciji, ali pa ostarela gospa v domu za starostnike.
Ko sem v devetem razredu ležala na Gastroenteorološkem oddelku ljubljanske pediatrije, se mi je malodane zamerila večina sester, ki so delale na oddelku. Seveda tistih mlajših. Vzvišenih in ponosnih, kot da so nevemkaj. Tistih, ki so se do mene obnašale, kot da nisem človek, tako kot one. Pa, da ne bo pomote, globoko spoštujem delo medicinskega osebja, ki so z bolnikom in mu dajo vedeti, da jim je mar. Že zato, ker vem, kakšna je moja mami, kadar je v stiku s pacienti in njihovimi svojci, ker vem, da zna biti
človek tudi in še posebej
takrat, ko je najhuje.
In to se od njih pričakuje. Nikakor pa ne brskanja po internetu in dretja na hodnik, naj se že spravimo spat, pa bujenja sredi noči, ker pač ne znajo nežno položiti termometra v uho. Trikrat v eni noči! In ošabno cmokanje. In zavijanje z očmi. Zadirčnost.
Ja, to je bilo dovolj, da se ob pogledih na fotografije iz prakse, ki jih bodoči zdravstveni delavci objavljajo na vseh socialnih omrežjih, zgrozim in se vprašam, kam to pelje.
Kam gre srčnost, kam gre empatija, kam gre občutek za sočloveka?
Izgublja se toplina človekove bližine. Tistega, kar je imela neka starejša sestra, ki me je ob težki preiskavi držala za roke in mi šepetala, naj globoko diham in mi tisti dan, ko sem iz obraza odstranila vse obliže, ki so sondo zadrževali, da ni ušla iz mojega želodca, rekla, da sem pogumno dekle. Nič ni pomenilo več kot to, da je znala biti z menoj. In verjetno se še zavedala ni, koliko mi je to pomenilo. Še danes sem ji hvaležna!
V štirih letih šolanja na gimnaziji sem marsikdaj slišala očitke, kako smo gimnazijci vzvišeni in ponosni in kako "dajemo v nič" druge, ki to niso.
Ne, ne dajem jih v nič, vendar včasih res koga rahlo preziram. Pa vem, da ni lepo in se ne spodobi in da je to skrajno neprimerno obnašanje, ampak, brez zamere, brez občutka slabe vesti včasih to res naredim. Z razlogom. Pa nisem samovšečna ali karkoli variiranega na to temo, samo pričakujem strokovnost na področju, ki naj bi ga obvladal.
Zavedam se, da mi lahko iz tega pisanja marsikdo karkoli očita, najbolj eno stvar: da je tako ali tako vse že globoko v blatu. Ja, vem. Ampak enkrat je treba "začet laufat v kontro". Step by step. In začneva lahko ti in jaz.
