Zjutraj sem po dolgem času (reci piši: desetih dneh :)) zopet vstala spočita in nisem potrebovala cele ure, da bi prišla k sebi, ampak sem že na avtobusno postajo odkolesarila v popolnoma prisebnem stanju.
V Ljubljani sem si sicer vseeno privoščila
kavo za dobro jutro, ki je telo resda ni potrebovalo, odlično pa je dela duši. :)
Današnja doza za dušo. :)
Ko je šla druga (in obenem zadnja) ura predavanja h koncu, me je vest pobarala, zakaj zjutraj nisem dala knjige v torbo, češ, spet ti bo dolgčas na avtobusu. Ob misli na to, da je profesor zavlekel predavanje, sem se zdrznila, se hitro oblekla in odhitela proti Miklošičevi, da slučajno ne bi zamudila avtobusa.
Najprej sem srečala enega profesorja, ki je že kar precej v letih, pa vendar vedno točno ve, kdo si, ne glede na to, kje te sreča in s kom te sreča; se nasmeje in pozdravi. Hiteča sem mu zaželela prijeten vikend in mimo stolnice nadaljevala pot proti Mestni hiši.
Potem pa presenečenje. Grem mimo škofije in nekaj metrov pred seboj zagledam škofa Jamnika, ki vzame iz vrečke knjigo in mi jo poda. Brez pozdrava:
"Izvolte, za našo študentko!" Ko se skoraj onemela komaj uspem zahvalit, ga še vprašam, čemu mi to poklanja in pravi:
"Ja, ker sem vas srečal! Berite, Neža, berite to, izjemna knjiga je! No, lepo bodte!" In potem je odhitel. Jaz pa tudi. Z nasmehom na obrazu.
Da je dobričina, sem vedela že prej, to (mi) je že kar nekajkrat dokazal. Ampak bolj kot to, da mi je prav on danes tako zelo polepšal dan, mi je noro lepo dejstvo, da smo zares vsi ljudje v svojem bistvu dobri. Lahko se odločamo za dobro in razveseljujemo ljudi okrog sebe. Zanemarimo dejstvo, da je g. Jamnik škof - vsak od nas bi lahko naredil nekaj takšnega in človeku, ki ga sreča, nekaj poklonil. Tudi človeku, ki ga ne pozna. Pa ne rabi bit to knjiga, ali pa sploh karkoli materialnega. V resnici je vse samo stvar naše odločitve - biti ali ne biti prijazen.
Kakorkoli obračam in čeravno se mi včasih za trenutek zazdi, da je svet pokvarjen in se sprašujem, kje se je izgubila tista dobrota, ki nam je vsem (bila) položena v naše bistvo, se mi vedno znova dokazuje to, da je mnogo dobrote med nami. Da so na svetu, okrog mene, resnično dobri ljudje, ki se odločajo za prijaznost. Ki jim ni mar, ker vedo, da bodo kdaj
(ali pa mnogokrat?) poteptani, razočarani in prizadeti, ampak gredo naprej, s pokončno hrbtenico in z jasnim ciljem. Na svoji poti pa osrečujejo ljudi.
In včasih je dovolj že samo to, da človeka srečaš na ulici, ga pozdraviš in mu zaželiš lep dan.
To so malenkosti, ki štejejo. To so malenkosti, ki to niso.
