V parih mesecih se lahko človeku življenje obrne na glavo in privadiš se na nov ritem življenja.
Če me je bilo novembra podzavestno strah tistega, kar se je pripravljalo, ker sem čutila, da prihaja nekaj popolnoma novega, nekaj, v kar se bom vrgla cela in popolnoma, mi je danes to postalo
rutina, ki je iz dneva v dan drugačna. In
ne bi je menjala za nič na svetu.
Kljub temu pa je prišel dan, za katerega sem vedela, da bo to rutino za osemnajst dni spremenil v
drugačno rutino. V skype zmenke, v preračunavanje časa in v narobe svet - ker je, ko jaz vstanem, pri njemu šele čas za spanje. Ne, ne smilim se sama sebi, ker ga ni tu, ne jokam in ne jadikujem.
V resnici mi je bilo veliko težje, ko sem pred mesecem in pol jaz šla s sestro in sestrično za zgolj štiri dni na mini potovanje v Rim. Ne vem, kaj botruje temu, ampak sedaj sem
vesela z njim, da je tam, da so po nekaj več kot štiriindvajsetih urah potovanja srečno prispeli na cilj in še jaz sem čutila adrenalin, ko sem včeraj zvečer gledala na flight radarju pristanek letala, ki jih je popeljal čez lužo. :)
Mami se mi nasmehne, ko me vidi, da imam oblečen njegov pulover medtem ko delam za faks, razporejam in pospravljam note za otroški zborček in razmišljam kaj vse moram v tem tednu, ko imamo minipočitnicenafaksu še naredit.
Ne vem kako bo v naslednjih dneh, morda se stvar pri meni obrne in si bom želela sest na prvo letalo in it k Jerneju. Morda pa ne. Se bom pustila presenetit in bom še naprej počela stvari, ki me veselijo in čakala na njegov sms iz Si.mobil Klape. :)
In si še naprej čisto potiho želela, da se čimprej zdrav, nasmejan in srečen vrne. :)
