Coffee or tea... :)

Ena izmed meni ljubših sošolk me je nekaj časa nazaj presenetila s svojo kreativnostjo in pozornostjo. Tisto nedeljo po koncu zimskih počitnic, je zvečer poklicala in rekla, da me potrebuje samo za minuto. Čez kakšno urico je potrkala na vrata in rekla, naj pridem ven iz sobe.

Prinesla je tole:

Lično oblikovan napis, predelan pokrovček, v lončku pa 10 izbranih filter vrečk. Mmmm. :)

In ker me ta simpatičen lonček čaka v Dolinci, si bom danes privoščila pravega zelenega, ki ga je atiju prinesel prijatelj iz potepanja po Kitajski. Čaj čaj čaj čaj čaj. :)

In razumeti.

O, ja! Tale teden je (bil), če potegnem črto, nenormalno dober. :)

V torek zvečer sva z Gajči naredili en Želimlje-trip (kar je sicer zelo pogost pojav :)) in pri mostičku natrgali skoraj cvetoče vejice na drevesih in potem sem študirala, v kaj bom sploh postavila ta moj ljubi pušeljc, ker v domu pač nimam(o) nobene vaze. Vsaj ne v naši sobi. Nakar sem se spomnila, da sem ob popoldanski kavi izpraznila tetrapak mleka in stvar je bila rešena. Odrežeš, izplakneš, natočiš vodo, še eno pentljico narediš in izgleda čisto lepo. Pač malo dijaško iznajdljivo, pa mi je zaradi tega še bolj všeč. Saj ne pride do izraza, na naših (pre)polnih mizah, ampak pušeljc pa vendar je. Ker sem si od vedno želela, da bi imela v prostoru nekaj sezonskega cvetja. :)

Do četrte ure v sredo, sem bila še nekoliko živčna in napeta (matematika...), potem pa sem se sprostila. Vedela sem, da me čaka en super dan.

Najprej en hiter obisk zdravnika, potem pa obisk prijetnih ljudi. :) Moje najljubše fotografinje in dobre prijateljice. :) Sončkanje na terasi (in sonce je pustilo sled na mojem obrazu! :)), pa seveda ena velika doza čaja. In čvek, sproščen, ženski. Še javna zahvala, draga moja, za zares prijetni dve uri! :) Pridem še kdaj! ;)

In potem sem spet šibnila v center prestolnice, kjer sem se dobila še z eno prijateljico, za katero sem včasih pomislila, da sem jo izgubila... Pa je nisem. Nasprotno. Ves ta čas, ko sva le nemo mislili druga na drugo, sem vedela, da bo prišel tudi čas, ko bo prijateljstvo spet oživelo, se prerodilo in poglobilo. In res se je. :) Ja, ja, je že res, da je treba pustiti času čas... Noro dober občutek je objeti nekoga, ki ti zares ogromno pomeni in ne glede na nekajletno tihoto spet spregovoriti. In razumeti. To je tisto, čemur jaz rečem prijateljstvo. Za vsak odnos sta potrebna dva in oba morata biti zidarja. Ni dovolj en zidar, ker potem je drugi tisti, ki samo gleda, ali pa še celo kritizira in ruši. In če so temelji dobri, ni noben vihar prehud. Pa naj traja kolikor dolgo želi.

Naj piha, naj švigajo strele in grmi, mogočen hrast ostaja trdno zakoreninjen in nič ga ne premakne. 

In ponovno sem se zavedla, da po vsakem dežju posije sonce!

A friend is one of the nicest things you can have, and one of the best things you can be.  

~Douglas Pagels

"Neža, pa zakaj jamraš?"

Moj dan se je začel veliko slabše, kot sem si predstavljala. Zasafrana do konca sem potem spila kavo, pojedla nekaj piškotov (v bistvu kar nekaj!) in šla na sprehod z našo kužiko, da sem se zluftala. Ko sem prišla nazaj, sem zalaufala računalnik in pregledala e-pošto. Tokrat sem celo pogledala, kaj je bilo v priponki forwardiranega maila, ki mi ga je poslala mami. In me je streznil. Govoril je namreč deček, bolan za rakom, preko pisma svoji materi. Čas mu je bil odmerjen in deček je zaspal za večno.

In potem sem se vprašala: "Neža, pa zakaj jamraš?"

foto: ati :)

In za tem misel nanese še na dečka, starega leto dni, ki je za vedno zaspal v začetku tega tedna.
Kako grozna sem, v navalu smiljenja sami sebi popolnoma pozabim, kakšna milost je to, da sploh sem, da živim, da obstajam, da se vsako jutro zbudim in grem dnevu naproti, čeprav ne vem, kaj vse bo prinesel s seboj.
Imam roke in noge, zdrava sem. Grem skoraj povsod, kamor si zaželi moja razvajena ženska duša, imam prijatelje in družino, sonce sije, kadarkoli si zaželim, lahko grem do klavirja in si kaj zaigram. Živim, ni se mi treba obremenjevati s tem, ali bo operacija uspešna ali ne, ne mislim na to, da mogoče moja bolezen lahko v dveh mesecih tako napreduje, da me popolnoma ohromi, in jaz se sekiram, ker pač nisem opravila tistega, kar bi za svoje zadoščenje morala, življenjskega pomena pa to pač nima!?

Come on, ženska, nasmej se in pojdi naprej, ker ti je dano živeti!

Kaj mi lahko polepša dan?

V moji beležki "za kar tako in za vse" se je ta teden pisal seznam. In to zato, ker sem bila tako muhaste volje, skoraj bi lahko rekla, da se me je prijela bipolarna motnja, da sem enostavno morala bodriti sama sebe in se spomnila večih stvari, ki so mi kdajkoli polepšale dan.

Nastalo pa je tole:

- ena ura tišine,
- dober jogurt,
- sveža voda,
- nov lak za nohte,
- odprt cvet na orhideji,
- nepričakovan sms,
- skodelica dobre kave,
- sončni vzhod,
- povabilo na čaj,
- nova maskara,
- muffin(i),
- dober pogovor,
- zamuda (cilj opravičuje sredstva!),
- nov besedni termin ali nova beseda v slovarju, ki ga piševa s cimro,
- lepa pesem,
- utrujenost (ker vem, da sem aktivna!),
- nasmeh na neznančevem obrazu,
- prijazna prodajalka,
- dež,
- voznik avtobusa, ki je odzdravil,
- šolska tajnica, ki vedno pove kaj novega,
- ciklama na hodniku,
- prijateljičina fotografija,
- balerinke,
- zvončki na maminem vrtu,
- sveža limonada,
- esej, ki ga moram odpisati,
- misel za lepši dan,
- novo odkrita kavarna,
- navdušeno vreščanje na hodniku,
- sprehod v temi,
- krema za roke,
- labella,
- postelja,
- novi uhani,
- note, ki jih najdem v predalu,
- klavir,
- doooolg sprehod,
- stare fotografije,
- misel na morje,
- dobra knjiga,
- cimrino navdušenje,
- lizika,
- sončni žarki,
- nove nogavice,
- skutino pecivo,
- periodni sistem elementov,
- rukola,
- skupinsko branje maturitetnih knjig,
- dober svinčnik,
- mail od prijateljice,
- pogled skozi okno,
- milka z lešniki,
- žlica medu,
- pravi čaj,
- prijateljičina pisava na kuverti,
- ravnateljeve besede,
- rdeči listki,
- svež parfum,
- osvežilni robčki,
- nenajavljen obisk,
- sosedino trkanje po vratih,
- pižama,
- prijazna soseda.

Sčasoma se bo ta seznam dopolnjeval. Verjetno se bo na njem znašla še kakšna nenavadna stvar. :)

Že poznano čudno obdobje

Že sto let (no, 10 dni pa res...) nisem nič zapisala. Hm, ne, narobe. Tukaj nisem nič zapisala.

Zapisovala sem mnoge stvari, ene bolj pomembne, druge manj. V zvezke, pa v planer, pa v svoj dnevnik. Nič tipkanja. Pravzaprav po desetih dneh spet sedim za računalnikom - maile sem pač pregledala na telefonu in kajpak - niti na enega do danes nisem odpisala.

Ne paše mi. Tudi na SMSe ne odgovarjam (redno). Še manj jih pišem sama od sebe. Nikogar pač ne pokličem, ker se ne počutim tako, da bi lahko zbrano kramljala in kaj pametnega povedala.

In mnogi prijatelji mi očitajo, da se nič ne spomnim na njih, pa da nič ne pokličem. Potem pa sama sebe vprašam: "Kdaj pa ti mene pokličeš? Mi kdaj napišeš SMS in vprašaš, kako sem?! Hja, redko." Na žalost je na veliko večino teh vprašanj odgovor prav takšen, kot sem ga zapisala. V sebi sem pa še vedno premalo močna, da bi to rekla njemu/njej, ne le sebi...

Saj sem to že večkrat ugotovila, pa sem bila nekaj časa razočarana, potem sem se pa spet spravila nazaj na "normalne tire" in peljala vlak naprej tako, kot sem ga pred obdobjem razočaranosti. Ampak tokrat se nekam dolgo zadržuje... Gotovo z nekim namenom.

No, saj ni vse tako črno. Imam dve prijateljici, ki se zares vsak dan spomnita name in jaz nanju (redko kateri dan je, ko ni vsaj enega SMSa). Pa seveda moja mami. :) In si pač damo to vedeti, pa če nimamo časa, je v SMSu samo ":)" ali kaj podobnega.
Za eno izmed teh treh žensk je včeraj nastalo tole, kar je prikazano na spodnji fotki. :)

za pomladanske dni! ;)

Tale objava je postala skoraj malce poetična in hkrati črnogleda, pa se v sebi vseeno ne počutim tako zelo grozno, vsaj ne ves čas. ;) Vsak dan je kakšen trenutek, ki mi dvigne dobro voljo na višek in potem enostavno ne morem pasti nazaj na minimum. :)

Še vedno zrem v prihodnost in vem, da bo vse dobro. :)

P. S.: Manner Cubi Doo dvigajo raven hormona sreče. Hvala, mami! :)