Včasih

Včasih ostanem brez besed. Včasih tudi moje misli zamrznejo. Ta včasih se mi pripeti ravno takrat, ko človek na drugi strani pričakuje moj odziv, ali pa ga želim sama dati, pa ga ne morem. Ker se mi zdi, da bi bilo vse, kar bi v tistem trenutku lahko spravila iz sebe, popolnoma brez veze.

Včasih se nekaj časa ne dogaja nič. Vsaj ne nič slabega. Potem pa se vse strese nate v pičlih dveh ali treh dneh, da še sam ne veš več, kje se te glava drži. Verjetno je tako zato, da se spet zaveš, da ni vse popolno, da ni vedno vse tako zelo dobro, kot se ti zdi, oz. da ta "dobro" ne more ves čas trajati.

Včasih tudi pisati ne morem. Ker bi rada vse povedala, preveč na enkrat. Samo zato, da bi šlo vse ven, da mi ne bi bilo treba držati zase. Pa bi to bilo preveč zmedeno, preveč nepopolno, predolgo.

Vem pa nekaj. Da ti je vedno naloženo le toliko, kolikor lahko preneseš...

Počitnice in še kaj :)

No, tako, dragi moji.
Sem na počitnicah, imam se lepo, brskam po internetu, berem svoje najljubše bloge, gledam filme, delam čestitke, kuham, pečem, pospravljam svojo sobico, pišem smse, pogrešam ljudi, ki bi jih rada ob sebi, pa jih ni, ker se potepajo.
Ena jutri pride, druga gre. Tretja pride takrat, ko jaz spet odhajam. Ah, nikoli se ne bo končalo to nenehno lovljenje.
Je pa to po eni strani pravzaprav čisto OK, ker imam čas zase, da sem se po nekaj letih spet malce ustalila in zadihala.
Premalo časa zase mi vedno dela preglavice, ker jaz nisem več jaz, nemirna sem v sebi, ves čas me nekaj grize, z ničemer nisem zadovoljna. Res sem vesela, da je prišlo tole obdobje med zaključkom gimnazije in pričetkom fakultete, ker je bilo nujno potrebno za moj obstoj. Sicer imam raje trenutke zase vsak dan po malo, kot pa po nekaj letih dva meseca, a očitno je bilo tudi to za nekaj dobro. :)

Pa ja. Ob pisanju tele objavice ne morem mimo dejstva, da se je obisk na tem mestu zeeeloooo povečal, vesela vesela vesela sem. In hkrati začudena, ker so v tem tednu prevladovali obiskovalci iz ZDA in Brazilije. Ne vem, a se kdo uči slovenščino in trenira branje (tako kot jaz spremljam nekaj španskih blogov, da mi španščina ne potone v pozabo:)), ali pa revčki dajejo vse v google translate - upam da ne, da si ne bodo česa napačno predstavljali. :)
Vsekakor pa sem vesela vsakega obiska in vsake misli, ki jo pustite tu. Ali pa poveste, zapišete kje drugje. :)
In ker bo zelo kmalu že eno leto od rojstva tega mojega novega prijateljčka bloga, intenzivno razmišljam o tem, kako se bo malce prerodil, kaj bom novega uvedla, da bo prijetno meni, da bom še raje pisala in da boste vsi, ki se tu ustavite, še vedno radi prihajali. Nekaj idej se je že porodilo, a za enkrat naj ostanejo še skrivnost. Bomo videli, kako bodo dozorele v glavi in če bodo dobile priložnost zaživeti. :)


Imejte krasen večer. :)

Ko bom velika...

... bom vstajala eno uro pred časom, ko se mi začne mudit.
... bom brala knjige po lastnem izboru.
... bom šla spet vsak dan tečt.
... bom fotografije sproti razvijala.
... bo moje najpogostejše uporabljeno prevozno sredstvo (spet) kolo.
... bom kupila več knjig.
... bom imela v svoji sobi vsak dan sveže cvetje v vazi.

Mogoče pa postajam velika?

Imam rada in ne maram

Rada imam šoping, ko me nihče ne priganja, ko si vzamem čas in šetkam. Rada imam prijateljičino mami, ki jo (skoraj) vedno srečam v meni zelo ljubi trgovinici in potem lahko z njo klepetam. Ona mi pove še vse novice, s katerimi pač nisem na tekočem.

Rada imam lepe obleke, ki mi pristajajo, po navadi imam še raje tiste, ki mi konec koncev ne pristajajo. Ah, pa drugič kakšen drugačen kroj. :)

Rada sem v vsaki trgovinici posebej, na blagajni prijaznemu trgovcu podam svojo bančno kartico in kasneje vtipkam pin. To  se večkrat ponovi v nekaj urah.

In, oh, kriza, na koncu, ko potegnem črto, imam slabo vest. Ker sem res zapravljala na veliko, pa čeprav sem kupila same čisto zares uporabne in nujno potrebne stvari (no, skoraj).

Ugotovim tudi to, da se je "šare" za čestitkanje, ki je tako ali tako nikoli ni preveč, nabralo toliko, da je nimam več kam zlagat. In sedaj iščem vse možne in nemožne rešitve, kako vso to kramo vsaj približno normalno pospraviti nekje na teh mojih borih dvajsetih kvadratih...

Nazaj sem!

Včeraj smo rekordno hitro iz Lošinja prispeli domov. 10 dni takooo hitro mine, da se človek samo trikrat obrne, dvajsetkrat skoči v vodo, se nekajkrat namaže s kremo za sončenje in enkrat z jogurtom (ker pač krema ni dovolj dolgo zdržala), parkrat prehodi skrivnostne vasice v jedru mesta in potem je že skoraj čas za odhod.

Mmmm. :)

Pa vendar je bil vedno čas za popoldansko kavo, za sladoled, za branje knjig, za pisanje razglednic. Za večerno ležanje na pomolu, opazovanje zvezd in poslušanje morja. Za najti notranji mir. Za spletati vezi z domačini, ki me vedno očarajo s svojo odprtostjo, sproščenostjo, nenavadno prijaznostjo...

Duša se je spočila in danes bi šla kar nazaj, ker se mi zdi, da se mi tam čas ustavi. Ker ni hitenja, ni vsakodnevnega "kaj že moram danes še naredit?!".
Pa bom morala počakati še kakšen mesec in pol, da se ponovi moja doza morja. Ampak bo. Prvič, ko bom imela september prost, po dolgih letih osnovne in srednje šole, si bom pač v prostem septembru privoščila morje. Ker ne morem brez njega.

Lahko bi!

Lahko bi živela od branja drugih blogov. In požiranja fotk lepih reči, ki jih ljudje naredijo z lastnimi rokami. Res. In od super stilov pisanja in pripovedi ljudi, ki ustvarjajo nore zgodbe.

Lahko bi živela na morju. Zjutraj bi zgodaj vstala, skuhala kavo in jo popila na balkonu. In potem bi gledala, kako se mesto prebuja. Zatem bi šla v ribarnico in kupila lignje za kosilo.
In delala bi se, da drugačen svet sploh ne obstaja.

Marsikaj bi lahko.
A danes moram. Moram, ampak mi je v veselje. Spakirat par cunjic, kopalke, kreme, knjige, sončna očala. Pa še kaj.
Ker odhajam za tretjino meseca. Se dobro sliši, a?! :) Čisto nekaj drugega, kot če rečem, da grem za deset dni. :)
Ja, zame kratko obdobje. Ampak ni panike, septembra pride še ena taka ali njej podobna doza morja. :) Če bo le poletje zdržalo. :)

Lošinj, čisto zares prihajam, če že ti nočeš k meni! :)

Lepo, nepozabno in precej naporno.

Nič ne pišem, vem, in manjka mi. Zelo. Ampak pride čas, ko bo tudi pisanja več. :) Obljubim (še posebej sebi).

Odštevam dneve do sobote, ko odpeketamo v moj raj. Na Lošinj. Tam bo branje, skakanje, plavanje, tarokiranje, odkrivanje novih poti, sprehajanje po mestecu, spanje, morje, oddih kot se šika. Se mi zdi, da se zadnja leta tega počitnikovanja na Lošinju veselim še bolj kot takrat, ko sem bila še majhna punčka in dan pred odhodom od vzhičenja nisem mogla zaspat. Še petkrat grem spat, potem pa bomo natovorili avto in šli.

Se imam pa ne glede na vse, kar se dogaja, po eni strani čisto fejst.
V petek smo se s super družbo podali na peš romanje od Šentvida, tega Ljubljanskega, pa do Brezij. Lepih deset uric hoje. Do Kranja je še šlo, smo si imeli veliko za povedati in sproti pozabili, da nas pa malo vseeno že bolijo noge. Od Kranja naprej pa se je začelo tisto ta pravo romanje. Preizkušnja volje in moči. Vztrajnosti in vere.

Ampak smo prišli. Nekateri prej, drugi malce kasneje. Vmes smo se nasmejali, malo pokričali in se nekajkrat ugriznili, da nismo zavpili od bolečine.
Na cilju smo sezuli superge in nogavice in prešteli žulje. Odšli še v baziliko, se Mu pri sveti Daritvi zahvalili za prehojeno pot in se priporočili za naprej. Tako in drugače.
In odšli proti domu.

Verjetno mi ni treba pojasnjevat, da sem skoraj celo soboto prespala in počivala, ker me noge niso zmogle ohranit v vertikalnem položaju. Pa mi ni žal. Ker sem v tisti noči prišla do mnogih spoznanj in udarila marsikatero dobro debato z ljudmi, ki jih kličem prijatelji. Lepo, nepozabno in precej naporno. A nedvomno vredno. :)