Poslani smo!

Tokrat sem bila v Stični že sedmič. Tretja sobota v septembru je pač vsako leto rezervirana za to praznovanje.

Danes nisem veliko razmišljala, ko sem odhajala na pot (predvsem zato, ker sem gotovo vstala vsaj 10 minut prepozno, da se bi v miru pipravila in naredila vse, kar sem želela). Niti nisem vedela, kaj povedat mladim na avtobusu - za kratko popotnico. (Pa sem potem vseeno nekaj povedala.)

Po nekoliko (nepredvideno) daljši vožnji, smo srečno prispeli v Stično, kjer sta nas že na avtobusu pozdravila dva navdušena človečka (Bernarda in Vid), člana tehnične ekipe Stične, ki sta s svojo energijo in nasmehom na obrazu naznanjala, da bo Stična tudi tokrat nepozabna.

Letos sem bila kljub vsem mojim nekdanjim namenom, da "Stična je pa zame, za dušo", del ekipe (Božja volja se včasih pač ne ujema z našo lastno ;)). Del liturgične ekipe, ki je pripravljala češčenje pred Najsvetejšim, da smo dogajanje na samostanskem dvorišču v Opatovi kapeli pospremili tudi z molitvijo.

Čudovit je bil pogled na mnoge meni podobno mlade, ki so prihajali in odhajali, izročali, prosili, se zahvaljevali...

Sama pa še sedaj, ko je dan že mimo in polna vtisov sedim za računalnikom, da jih spravim še v virtualno obliko, čutim neizmerno veselje in navdušenje, da sem danes lahko na drugačen način prispevala svoj kamenček v mozaiku Stične mladih.

Ma ja, če že zjutraj nisem razmišljala, pa toliko bolj razmišljam sedaj. O vseh znanih obrazih, ki sem jih srečala, o vseh objemih, ki so dan naredili krasen, o vseh pesmih, ki so se dotaknile srca (in glasilk), o vseh besedah, ki sem jih slišala in so me nagovorile.

Zagotovo spodnje še najbolj. S poudarkom, da nisi poslan. Ampak, da smo poslani.