O tem, kako točno smo z vajo začeli, raje ne bom pisala, je bila pa zelo učinkovita in precej zabavna. :) Vsekakor so nam najljubši tisti trenutki, ko zborovodja na sintesajzerju po nesreči pritisne gumb za raznorazne ritme, potem pa nas za nekaj sekund sprosti tisti "tuc tuc", da malo pomigamo z boki in se vsi nasmejimo.
Malo smo peli skupaj alti in tenorji, pa prvi alti in soprani, pa malo so peli basi in tenorji in veliko smo peli vsi skupaj. Vmes smo tudi veliko pili (vode, da ne bo pomote) in lizali IslaMinte (Ana pravi, da jih ima za zajtrk, malico, kosilo in večerjo).
Z Lucijo sva se malce dopolnjevali v kakšnem taktu (ali pa sistemu, hm?!), pogledali v note, se spogledali, se zasmejali...in se spodbudili, da v sredo bo pa res zares šlo na pamet. Vse, kar je treba, da gre. :)
Po koncu vaje smo še malce neformalno podebatirali, se pogovorili o vremenu (dejansko nas čaka še malo poletja, juhej!), si priporočili recepte za dober glas in se soglasno odločili, da v soboto zvečer ne bo žuranja in ponočevanja. Ker v nedeljo dopoldne moramo bit še kaj več kot 100%, spočiti, nasmejani in prepričljivi. :)
"Zdej se ti nasmejem...
...zdej mi dej pa mir!"
toi toi.
OdgovoriIzbriši:) hvala, Uri!
Izbriši