Govoriti o življenju je nekaj najlepšega, o čemer lahko človek spregovori. To namreč pomeni govoriti tudi o sebi, o največji razsežnosti, ki nam je podarjena in ne nazadnje tudi o Stvarniku, ki to življenje podarja in ga v nas ob spočetju dahne.
Moji veroukarji (osmošolci) so me že na začetku letošnjega veroučnega leta začeli zasipavati z vsemi vprašanji in provokacijami, ki jih je v njihovih glavah sprožilo dogajanje v njihovih hormonalnih žlezah - to, kar je vsak izmed nas med puberteto dal skozi in razmišljal - o ljubezni, spolnosti, kontracepciji, splavu in o vseh vprašanjih in dilemah, ki se ob teh temah porajajo. Pač hodijo z roko v roki s puberteto.
Nisem imela vesti (niti ne namena) preslišati vseh tistih krikov duš, ki so hlepela po pravih odgovorih (čeprav tako intenzivno teh tem naš letošnji katekizem ne obravnava). Nekaj časa je trajalo, da sem v svoji glavi skužila kako in kje se lotiti teme (ker namreč: pri biologiji vse "fizične" stvari izvejo - bistvo, ki je očem skrito, pa jim zamolčijo).
Začeli smo sredi januarja s to temo - O življenju. Si ogledali film October Baby in se pustili nagovoriti, zatem pa vse svoje občutke podelili med seboj.
Potem pa smo se pogovarjali o kontracepciji, ki ni nujno tako zelo dobra in učinkovita, za kakršno jo prodajajo.
Naslednjič smo se pogovarjali o splavu. O vseh podpoglavjih, ki se odprejo pri besedi splav. Spraševala sem se, koliko se jih bo dotaknilo. Ko sem se pripravljala na to uro, sem dolgo iskala dobro primerjavo za to, kako se mama odloči za splav. Vsaj večina mamic. Na koncu pa sem jim rekla: "Veste, to zgleda tako, da Bog in hudič vlečeta vrv vsak na svoji strani. Če zmaga hudič, gre mama naredit splav, če pa zmaga Bog, potem zmaga življenje in otrok pride na svet!" Tega, kako neznansko se satan veseli, ko gleda, kako se njegova žrtev v krempljih njegovih rok muči, mi verjetno na tem mestu ni potrebno opisovat. In potem so iz njih začela prihajati vprašanja tenkočutnosti in sočutja: "Kako pa se obnašat do mamic, ki so nar'dile splav?"
Nikakor jih ne obsojajmo! Njihovo trpljenje je ob spoznanju njihovega dejanja tako močno, da si našega prezira in obsojanja ali pa celo obtoževanja zagotovo ne zaslužijo. Mamice potrebujejo razumevanje, nekoga, ki jih bo poslušal, nekoga, ki jim bo na voljo, ko bodo potrebovale kam nasloniti svojo glavo in izliti besede iz svojega utrujenega srca. Če jih obsojamo in zaničujemo, morda celo zavračamo, jim s tem ne naredimo nikakršne usluge, le še otežujemo njihovo težko situacijo. Tega pa kot pravi kristjani res ne želimo, mar ne?
"Ja, Neža, ampak kako vi vse to veste?" - "Dragi moji veroukarji, ko boste kdaj govorili s kakšno zelo prizadeto mamico, ko boste prebrali zgodbe mamic, ki se v danem trenutku niso zavedale posledic, ki jih bodo morale nosit celo življenje, takrat boste začutili, da si te mamice zaslužijo naš topel objem, razumevanje in molitev. In mi, ki nosimo v sebi Ljubezen Jezusa Kristusa, jim to lahko damo ..."
In potem so me zopet presenetili z vprašanjem: "Ja, kaj pa Bog reče tem ženskam?" - "Milostno jim odpušča. Ko se zares pokesajo, ko so pripravljene spovedniku povedati, da so storile hudo napako in jim po spovedniku Gospod naklanja novih milosti, novih možnosti za rast in obilje blagoslova. Bog jih čaka, da pridejo v Njegov objem, da se tam popolnoma pozdravijo. On je najboljši zdravnik (ki zdravi tudi mene in tebe)."
Sledila je tišina. Potem pa eden izmed fantov: "Hvala, da ste nam to povedal'! V šoli so sam' rekl', da to delajo ženske, ki noč'jo otroka, nihče pa ni omenil trpljenja, ki ga splav pusti za sabo!"
To je stavek, ki mi je dal največje zagotovilo, da sem naredila prav. Da smo spregovorili o tem, da sem jim skušala približat resnico, ki so jim jo v šoli zamolčali.
Dve srečanji pa smo namenili še pogovoru o čistosti. Zelo dober pripomoček katehetu so knjigice Prava moškost (Jason Evert), Prava ženskost (Crystalina Evert) in Prava ljubezen (Crystalina in Jason Evert).
(Če bi slučajno kdo želel priti do njih - na Založbi Družina jih imajo, vsako po 5€. No, priporočam vsem, ne samo katehetom. :))
Medse smo povabili še Ano, ki nam je predstavila svoj pogled na čistost in odgovarjala na vprašanja nadobudnih fantov, ki z njimi vsekakor niso skoparili.
Super dva meseca sta bila. Vsi smo se učili. Pa upam, da kaj tudi naučili. In odnesli v življenje.
