Poljub duše

Danes ni nič lepšega, kot videti te srečnega.

Čeprav takrat nisem razumela, zakaj je bilo dobro, da sta se najini poti, še preden sta se čisto zares srečali, že razšli. Sedaj nekje globoko v sebi čutim, da je bilo tako prav.

Takrat sem, v tistih nekaj mesecih, spoznala, kaj pomeni imeti rad, imeti rad z vsem srcem, z vsem bitjem. Kaj pomeni ponoči ne spati, ker ne moreš zatisniti očesa, preden ne izrečeš tistega, kar se plete po glavi in srcu ne pusti mirno biti.

Učila sem se, kaj pomeni potrpeti, kaj tudi požreti in se za kakšno stvar (vsaj poskušati) ne obremenjevati.

Naučila sem se postaviti se zase, povedati, kaj čutim, pa tudi ne požreti vsega.
Izreči tudi tisto, kar boli in vendar potem, ko je izrečeno, tudi bolečino lažje prenesti.

Ni bilo lahko, tega mi ni težko priznati. Še skoraj leto dni po tem, ko sva v Tivoliju šla ti na levo, jaz na desno, se je utrip srca ob misli na vse to, kar je bilo, pospešil in vid je bil za nekaj daljših trenutkov zamegljen.

Pa mi je vendar uspelo. Čeprav šele takrat, ko sva se po več kot dveh letih spet pogovarjala, sedeč drug ob drugem, in sem spet čutila, kako zelo dober človek si.

Človek, ki mi je bil za nekaj časa podarjen, z vso dobroto in iskrenostjo, ki jo premoreš.
Zato sem zmogla.
Ker sem vedela, da si iskren najprej do sebe, potem še do mene. Kot sem tudi sama. Najprej do sebe, nato še do vseh ostalih ljudi, ki vrtijo moj svet.

Na prav poseben način si poljubil mojo dušo in nikoli ne bo več takšna, kot je bila pred tem.

Koncert dobrih src

Vedno znova sem navdihnjena, ko spoznavam nove ljudi in se z njimi pogovarjam. Dajejo mi novih tem za razmislek, navdihujejo me s svojim življenjem.

Ljudje smo si zares zelo različni in vendar mi je ob vsakem novem človeku, ki mu sežem v dlan ter z njim spregovorim, vedno in vsakič bolj jasno, da smo ustvarjeni za dobro in da je v vsakega izmed nas že ob spočetju položeno dobro srce.

Mateja ne poznam dolgo, pa vendar sem v prvih stavkih najinega čisto prvega pogovora zaslutila, da ima veliko srce, ki drugače bije, ko nekomu pomaga. Do takrat sem vedela le to, da se s Katjo odpravljata v Mongolijo, kjer bosta podarila avto.

Na spletni strani odprave sta o projektu zapisala takole:

"Ekipa FENNECteam je prva slovenska odprava, ki se udeležuje dobrodelne odprave Mongol Charity Rally.

Gre za dobrodelno odpravo, pod okriljem organizacije GO-HELP. Glavni cilj je prepeljati vozilo v Ulaanbaatar, ki je nato dodeljeno različnim organizacijam. Navadno gre za bolnice, gasilske domove, pošto ali kot poseben dar mestu oziroma vasi za prevoz otrok v šolo. Za te organizacije se zbirajo tudi finančna sredstva.

Letos, že enajstič, se na pot odpravlja okrog 150 ekip, po različno začrtanih poteh, a s skupnim ciljem – varno prispeti v glavno mesto Mogolije, Ulaanbaatar. Pred nami je 13.000 kilometrov, obisk 10 držav, prečkanje treh puščav in petih gorovij. Posledično zamenjanih kar nekaj pnevmatik.

Verjamemo v dobro v ljudeh, zato verjamemo v ta projekt, ki je eden tistih, na srčni strani."

To nedeljo, 25. maja 2014 pa vabita na dobrodelni Koncert dobrih src. Ob 19:30 uri v cerkvi v Adergasu lahko podprete njun projekt, obenem pa uživate v glasbenih ekstazah vseh razsežnosti. Predstavili se bodo pevski zbor Carmen manet, Moški pevski zbor Davorina Jenka, za konec pa bomo združili moči še komorni godalni orkester Cantabile in MePZ Adoramus, zazvenela bo Maša sončnega vzhoda.

Še več o koncertu, pripravah in kar nekaj čudovitih stavkov pa je tule zapisal Matej.

Toplo vabljeni torej to nedeljo v Adergas, da skupaj naredimo nekaj dobrega - za nas in za tiste, ki jih sploh ne poznamo, nam bodo pa za naš skromen dar neskončno hvaležni. :)

Če ne morete na koncert, pa bi njuno prizadevanje vseeno radi podprli, kliknite in poizvedite za najlažjo in najkrajšo pot za vaš dar.

All you need

Po vseh 243 različnih občutkih, ki so me danes prevevali,

ne bo nič narobe, če si še enkrat zapojem tole pesem.

Tako ali tako se mi vrti v mislih in neprestano poje že od četrtka.

Niso samo sopevci

Včasih mi gre na živce toliko enega laufanja sem in tja, mnogi koncerti in nastopi, pa vsa norija, ki pride zraven - make up, uhani, verižica, zlikat srajco, jo nezmečkano prinest do garderobe, v vrečo dat še štikle, ki jih bom obula za na oder in če slučajno nočem že doma oblačit hlač na rob, potem še te prinest do garderobe nezmečkane. Ja, kdaj pa kdaj sem sita tega. Priznam. (Pa saj sem si zato itak sama kriva, ker se vedno zaplaniram s časom in se začnem pripravljat vsaj 15 minut prepozno, konstantno.)
Saj je res, da je po vsakem uspešnem koncertu ali nastopu vedno pozabljeno vse predhodno tečnarjenje in živčnost, ker ni boljšega občutka od tistega, ko dvorana (ali pa cerkev) ob zadnjem aplavzu stoji in kar ne neha ploskat. Sem pa včeraj zvečer, ko sem odhajala iz nastopa, odkrila še eno pozitivno stran, ki sem se je do tedaj vse premalo zavedala.

Ustavila sta me M. in J., ki sta pred odhodom proti domu še "enga pržgala". Razvil se je prav prijeten klepet, podelili smo si nekaj življenjskih modrosti in imela sem občutek, da med nami ni razlik - še posebej ne razlik v letih. Spontano se je čez par minut ustavil še M., postal in poklepetal z nami, še on dodal nekaj svojih misli, se poslovil in odšel. Kmalu za njim pa tudi mi trije.

Včasih potrebuješ nekoliko več časa, da se zaveš, da so tvoji sopevci tvoji prijatelji. In za tako prijetne trenutke s prijatelji (ki seveda pridejo po obveznostih, ki nas primarno združujejo v zboru), je vredno prej nekaj (četudi živčnih) priprav.

Povezujejo tudi klepeti, ko se v avtih skupaj vozimo do mesta, kjer bomo zapeli z željo, da bi se z glasbo dotikali src drugih ljudi.

Življenjski klepeti, ko svoje sopevce spoznaš v čisto drugačni luči - takrat ko ne poslušaš, kdaj kiksnejo in skrajšajo celinko za pol dobe ali pa fis kar naenkrat zveni kot f, ampak poslušaš njihova srca.

Poslušaš zgodbe njihovega vsakdana. Jih spoznavaš kot ljudi. Ko ti zaupajo kakšno stvar, ki te prijetno preseneti, ali pa mimogrede odkriješ, kako zelo prijetni in topli so. Iz njih veje življenjska energija, ki se med pevskimi vajami ne pokaže na takšen način.

Kakšen od njih bi skoraj lahko bil tvoja mami ali tvoj ati. Pa so kolegi.
Ljudje, s katerimi te druži ista želja: čutiti in ustvarjati glasbo.
In obenem (p)ostajati (še bolj) človek in (p)ostati prijatelj.

Po enem tistih koncertov,

ko publika ob zadnjem aplavzu stoji

in ko klepet združuje

(pevske) prijatelje.

Hvala vam! :)

CIF - done

Oh, kako zelo dolgo je trajalo.

Lani septembra me je mtka uri razveselila z darilcem, s katerim sem se obvezala, da "ga podam naprej". Pa ne Urinega darilca, ampak da izdelam nekaj sama in pošljem petim ljudem, ki se pofočkajo pod objavo.

4 dekleta so se javila, da bodo podala naprej, a od ene žal nisem dobila naslova.

Včeraj pa sem končno zapakirala darilca in jih odnesla na pošto.

Mila sem naredila že januarja in so kar dolgo čakala lepo zapakirana, da se sivka ni razdišala, uhančke pa sem naredila kake tri tedne nazaj in si jih še malo ogledovala.

Ja, dolg proces je bil tole in opravičujem se, ker se je tako zavleklo.

Upam pa, da je bilo sedaj presenečenje toliko večje. :)

P. S.: Če bi še katera imela take uhančke

(ali pa z drugačnim vzorcem, v drugačni barvi),

naj mi piše v komentar. :)

Srečno srečni

... so zame tisti ljudje, ki so v svoji sreči kakšen dan še posebno žareči, ko iz njihovih oči veje eno samo veselje in obraz na prav poseben način izžareva tisto, kar čuti srce.

V soboto sta še pred Bogom stopila na skupno življenjsko pot Manca in njen Tilen. Veselila sem se z njima že od takrat, ko je na blogu začela odštevat, potem pa vsak dan bolj.
Ko je ob kavi, ki sva si jo končno zaslužili, povabila na ta poseben dogodek, pa je moje srce še malo bolj zaigralo, saj sem vedela, da bo to še ena tistih najlepših in najbolj pristnih porok.

Hvala, Manca in Tilen, da sem smela, da smem biti delček vajine zgodbe. :)

Tudi moje sestrične so bile povabljene in to je bila idealna priložnost, da smo združile moči, napele male sive celice in skupaj ustvarile darilo. Ker sem sama mnenja, da najbolj šteje tisto darilo, v katerega vložiš vsaj nekaj svojega časa, sva s Heleno hitro bili dogovorjeni: da na okrasne blazine našijeva srčke, napiševa njuni imeni na eno blazino in datum njune poroke na drugo.

Brez čestitke ne gre, zato sva pobrskali po Pinterestu, našli navdih, malo preuredili zadevo in nastalo je darilo, ki smo ga z veseljem poklonile mladoporočencema.

Naj vama bo vse življenje kot poročni dan! :)

foto: Helena Nagode

 ... med šivanjem. True colours sem pela tule.

Ustvarjanje in petje, skoraj ni boljše kombinacije.
In še kavo mi je skuhala Klara.
Pa kaj, če ob devetih zvečer. :)

 ... darilo s srcema - iz srca.

 ... in čestitka, ena mojih najljubših.

:) srečkota, bodita (vsak dan še bolj) srečna!

Sestri po srcu

Za določene prijatelje ne obstaja nikakršen quote.

Ker ga ni, citata, ki bi zaobjel globino prijateljstva, pa bi bil vseeno enostaven; ni ničesar ravno prav odbitega in nepocukranega - o prijateljih, o najboljših prijateljih, o sestri, ki ni sestra po krvi, ampak po srcu ... in takrat, ko ga tako iščem in ga prav zares ne najdem, se spomnim, da bi morda lahko povedala vse o tem samo ena fotka. Taka, ki bi nastala v najbolj spontanem trenutku dveh prijateljic, ki ne potrebujeta pojasnjevat - povesta tri besede in vesta, kaj mislita.

Dolgo časa sem mislila, da najboljših prijateljev ni. Oziroma me je življenje (na)učilo, da besedne zveze "najboljši prijatelj" nisem uporabljala. Sedaj pa vem, da najboljši prijatelji so. Življenje ti jih podari - takrat, ko to najmanj pričakuješ.

Majhen kres

Smo imeli v sredo zvečer kres. Tak, bolj majhen, ker tisti 'tazaresen' ni hotel goret (zgorelo je samo tisto, za kar smo mislili, da bo naprej vnelo veje). Plohe so bile čez dan prepogoste. In že par dni prej.

Smo se pa vseeno imeli fino.

Lera je odpozirala za par piškotov in kolobarčkov hrenovk, čebele so šle spat.

Mi smo se zabavali, malo peli, si povedali par vicev in naredili zobotrebce. Ker smo pač pribor pozabili doma. In tri minute hoje iz gozda je absolutno preveč za to, da bi šel kdo domov iskat pozabljeno robo. Saj narava vse nudi. :)

foto: Ema Verdinek