Da solze svobodno odidejo

Po dolgem času sem kak mesec nazaj odprla svoj dnevnik. Tisti najbolj osebni zvezek, ki je popisan, porisan, pobarvan, počečkan, razmočen od solz in verjetno še kaj.

Dobro se spomnim, da sem lani pozno spomladi vanj zapisala da me življenje sili, da sem samozadostna. Resnično nisem potrebovala nikogar, zdelo se mi je, da lahko za čisto vse poskrbim sama. Niti se mi ni zdelo vredno, da bi kogarkoli spuščala blizu. Zdelo se mi je, da človek, ki bi me v polnosti razumel, sploh ne obstaja. Prepričala sem se, da sem dovolj močna, da lahko vse uredim, premislim, sprocesiram, tristo tisočkrat obrnem v glavi (in vedno pridem do istega zaključka) - sama.

Še dlje, kot to, da sem samozadostna, pa sem opažala, da je nekam zbežala tista moja najbolj konkretna tenkočutnost in čustvenost. Nič se me ni več zares dotaknilo, stvari, ki so včasih poskrbele za kurjo polt, so se mi zdele normalne. Dogodki, prebrane misli, ki so včasih v meni sprožale cel plaz razmišljanj, različnih čustvenih odzivov in doživljanj, so se mi zdele malo da ne brez vezne.

V sebi sem jokala in se drla in kričala, moje oči pa niso premogle izpustiti niti ene solze. Dušila sem se v vsej svoji samozadostnosti in sama sebe oklepala v navidezen oklep najpreprostejšega in najlažjega življenja.

In potem ... potem je prišel človek, ki mi je pokazal, kako zelo sem se motila.

Daleč od samozadostne ženske sem. Kot vsak drug človek potrebujem nekoga, ob katerem sem lahko jaz v vsej svoji razsežnosti, z vsemi svojimi slabostmi. Lahko se smejim, lahko se krohotam, lahko sem tiho. Lahko prepevam, si mrmram.

Očitno sem potrebovala to, da se je lahko led stalil in da sem se spet začutila. Da lahko ponovno čutim z vsem kar sem in da lahko pustim solzam, da svobodno odidejo. Kadarkoli me kaj teži, kadarkoli se mi zdi svet krivičen, ali pa kar tako, ker sem hvaležna za vse to, kar mi je dano.

Vzhod. Na Lošinju.

Julij 2014

Verjamem v sonce

Moj blog me mnogokrat prisili, da o čem razmišljam, kar bi sicer pustila ob strani in se ne ukvarjala z mislimi, ki pač me ne interesirajo.

Včasih se moram brcnit, da kaj napišem, da kaj sploh objavim (četudi nima globljega smisla in samo nakazuje na to, da še vedno diham).

Danes pa, ko sem odprla svoj blog, kot to naredim skoraj vsak dan, me je v razmislek spet pahnil naslov. Verjamem v sonce. Tudi takrat, kadar se skrije za oblake. Ker vem, da bo po dežju zopet posijalo. Tudi ponoči, ko se mi zdi, da ga je Koš pogoltnil in da ga ne bo več, pa vseeno drugo jutro zopet vstane nad Klijem. Tudi takrat, ko se skozi meglo pokaže za nekaj pičlih trenutkov in potem spet izgine.

Ravno tako verjamem v dobro ljudi. Ker smo ustvarjeni iz Dobrega in zaradi Dobrega. Ker nas je ustvarilo Dobro in v nas dihnilo svoje dobro. Tako verjamem v dobro ljudi tudi takrat, ko se mi zdi, da je izpuhtelo. Ko čakam trenutek, ko bo dobro premagalo zlo in ko bo ta mogočnica, svobodna volja, dovolila ljudem, da dajo dobremu ponoven polet.

Even if they're not sorry

Če sem jezna nanje,

to prizadene mene.

Ne njih.

Življenje je lepo! :)

45

Tolikokrat si zaželim, da bi se v četrtek zvečer, kot mu je bilo v navadi, oglasil in rekel: "Sej veš, da bom kavo!"
Ko pridem na Brezovico, imam občutek, da je župnišče izgubilo dušo. Ni kavomata, vse je pospravljeno. V kuhinjo ne stopam več, pisarna, ki je bila prej zame le soba, ki sem jo videla od daleč, je sedaj tisti prostor, v katerem se največ zadržujem, pa še to čim manj, kolikor je le mogoče.
Ko stojim na njegovem grobu, sama ali z Jernejem, se pogovarjam z njim in ga prosim, naj sedaj gor kaj zrihta za naju. Že naju je zrihtal. Nisem mu verjela, da bi Jernej res lahko bil človek, pisan mi na kožo. Vsak po svoje sva trmarila. Mesec dni pred smrtjo je Jerneju še rekel, da on še vedno moli za naju. Ko sva midva v svojih glavah že vsak po svoje odpikala možnosti, da kdaj zares prideva skupaj, se je zgodilo tisto, česar nihče ni pričakoval, še manj pa verjel, da se res dogaja. Odšel je človek, ki mi je bil kot brat, oče, prijatelj, duhovni steber, spovednik, moralna opora. In potem se je zgodilo še nekaj nepričakovanega. Prišel je Jernej. Druge razlage kot to, da je to Jože našpilal, nimam.

Danes, ko bi on praznoval svoj 45. rojstni dan, sem mu iz dna srca hvaležna. Ni lahko, ker ga ni. Je pa pravi blagoslov, da imam fanta, za katerega je zelo očitno čutil, da je zame.

Kava z njim je bila vsakič praznik in včasih sva se kregala. Na živce mi je šlo, da je skakal v valove za ljudi, ki zanj niso bili pripravljeni skočit v morje. Po navadi sem mu to brez zadržkov povedala in zamislil se je nad tem. A dobričino kot je bil, ga takšna svarila niso mogla ustavit. Tudi zame si je vedno vzel čas in rad je videl, da sem prišla. Spotoma skuhala kavo, pomila posodo, pobrisala pult. Pokomentiral je moj nov parfum in povedal, da mu moji novi štikli niso všeč, ker imajo za njegov okus preozko peto. Včasih je potarnal, kaj mu gre na živce, povedal kako se ima in prižgal cigaret. Ali dva. Ali pa tri.
Nekajkrat sem ga preko smsov prosila za molitev, takrat, ko so se mi stvari zdele nevzdržne in vedno je prišel odgovor, kratek in jedrnat: "Molim". V njegovem stilu, brez ločil in nepotrebnih dodatkov.
Ko sem se jezila in mu pripovedovala o vseh neumnih stvareh, ki so mi grenile življenje, mi je vsakič rekel: "Aj, babo, svet se še stresu ni!"

Še danes mi je ta stavek v tolažbo. Slišim ga, kako se krohota in kako se nama z Jernejem smeje, ker "midva pa že ne bova skup". Privoščim mu to veselje, res mu ga. In ne znam opisat hvaležnosti, ki jo čutim zato, ker je vztrajal.

Čutim, da je nekje nad nami. Vem, da zgoraj dela za nas in da je z nami. Takšne znake pošilja, da vem, da je nemogoče, da bi bil kje drugje kakor pri Bogu, skupaj z njemu tako ljubo sveto Tereziko. Verjetno kadi kot Turk, pije kavo v hektolitrih, igra tarok do onemoglosti, igra violončelo, skače s padalom, kolesari in se ima nad vse dobro. Po mojem mnenju ima danes za vsa nebesa neustavljivo žurko in vsi poslušajo njegov najljubši Smoke on the water.

Vse najboljše, stari!

Konec in začetek

Nisem izpuhtela, le dela je veliko.

Zaključili smo veroučno leto in prav prijetno mi je bilo podpisati v povprečju super spričevala. Za mero realnosti dveh še nisem podpisala, dvema pa pripisala posebno pohvalo.

Z mami sva vodili birmansko skupino in najinima birmankama in birmancem sva ob koncu naših srečevanj podarili knjižne kazalke in čokolado.

Knjižne kazalke sem izdelala sama, po fotografiranju pa sem jih še plastificirala. Idejo za ozadje moških knjižnih kazalk sem dobila pri eni od Sarinih čestitk in si jo sposodila. :)

V soboto je šel moj mali veliki brat k sveti birmi in letos so birmanci in botri namesto naprsnih šopkov nosili golobčke. Sva jih izdelala z Jernejem in prav lepo so izpadli na njihovih rdečih oblačilih.

V Logatcu je v času priprave za birmance tudi reden verouk in ob koncu leta so se birmanci katehistinji zahvalili z zahvalno vizitko, ki sem jo izdelala. Enako je brat podaril svoji botri. :)

Pred tem pa sem izdelala še za prijateljico dve zahvalnici, ki ju je podarila mentorici ob koncu prakse in starejši gospe v spomin.

Gospa, ki je dolga leta skrbela za cerkveno petje v naši župniji pa danes praznuje 80 let in v soboto smo ji šli zapet podoknico. Da ne bi šli praznih rok, sem izdelala čestitko in šopek iz domačih turških nageljnov. Šopek žal ni doživel fotografiranja, je bil pa lep. :)

In seveda bi sedaj, ko je konec prijetnih dolžnosti, najraje še naprej delala prijetne nedolžnosti. :)

Pa se moram lotit izpitov ...